Pri nas samoniklo raste več kot 3500 rastlinskih vrst, ljudje pa so jih v prehrani ali za lajšanje zdravstvenih tegob v preteklosti uporabljali vsaj šeststo. Skozi leta preučevanja in ob sistematičnem pregledu strokovnih priročnikov, znanstvenih člankov in etnobotanične literature sva prišla do spoznanja, da je tako ali drugače užitnih in zdravilnih rastlin pri nas vsaj tisoč, kar pomeni, da je pri nas tretjina vse flore tako ali drugače uporabna. Je pa veliko rastlin uporabnih tako v prehrani kot v zdravilstvu. Ena takšnih je denimo kopriva. Mlade poganjke se lahko uživa v juhah, kot zelenjavna priloga, ko pa je rastlina že razvita in ko cveti ali plodi, se lahko njene korenine ali nadzemni deli uporabljajo v zdravilstvu.
O divjih rastlinah v prehrani se veliko govori, na krožnikih pa se jih znajde precej malo, če izvzamemo regrat, šparglje in čemaž, ki so aktualni v začetku pomladi, in razne plodove poleti in jeseni.Nedvomno je, da so nekoč več teh divjih rastlin in njihovih plodov jedli zato, ker v trgovinah ni bilo mogoče dobiti toliko stvari kot dandanes. Divje rastline so bile hrana revežev, in ko se je standard dvignil, je znanje o uporabnosti rastlin počasi začelo zamirati. Delala sva študijo, iz katere je nastal znanstveni članek o tem, kaj se je nekoč pri nas tradicionalno uporabljalo v prehrani, in našla sva dvesto različnih vrst, ki so bile v prehrani prisotne pogosto, od tega okrog štirideset, ki so bile na jedilniku redno. V prvi svetovni vojni so menda vojaki s krnskega pogorja komaj čakali pomlad, da so se v dolini na Kobariškem lahko najedli bukovega listja. Podatki iz etnološke literature kažejo, da so v obdobju obeh vojn in kmalu po 2. svetovni vojni zaradi pomanjkanja maščob v Sloveniji stiskali olje iz bukovega žira, v letu 1947 skoraj 50.000 litrov. Številne družine so si z nabiranjem gozdnih sadežev in zdravilnih rastlin zagotavljale dodatni zaslužek za preživetje še globoko v 20. stoletje. V zadnjem desetletju ali dveh se zanimanje za uporabo divjih rastlin obuja, ljudje se želijo obrniti nazaj k naravi in se vračajo k svojim koreninam. Zeliščarstvo v Sloveniji cveti, divje rastline pa so se znašle na jedilnikih visoke kulinarike. Pojavile so se tudi težnje po povezovanju medicinske stroke z uporabno botaniko in zeliščarstvom.
Morda sodelujeta s kakšnim kuharskim mojstrom?Midva niti ne, so pa drugi, ki to počnejo. Najine glavne dejavnosti so izobraževanja, fitoterapija in projekti s področja naravovarstva, kmetijstva in divje samooskrbe.
Kaj pravzaprav je fitoterapija?To je po najinem gledišču pristop znotraj integrativne medicine, ki se ukvarja s povezovanjem uradne medicine in sodobnega, znanstveno podprtega zdravljenja s pripravki iz zdravilnih rastlin in gliv. Vključuje pa seveda tudi tradicionalne metode. Obravnave izvaja klinično usposobljen zdravnik in potekajo v luči celostnega pristopa, vključujoč spremembe življenjskega sloga. Fitoterapija je bila še v začetku 20. stoletja skorajda edina farmakoterapija, ki so jo takratni zdravniki imeli na voljo, nato pa je zaradi bliskovitega razvoja farmakologije kemijsko definiranih učinkovin uporaba zdravilnih rastlin prešla od zdravnikov k zeliščarjem. V zadnjih desetletjih so tako predklinične kot klinične raziskave na področju fitoterapije zapolnile ta primanjkljaj, zato na mnogih univerzah po svetu fitoterapijo vračajo v študijski program medicine. Tudi pri nas smo pred kratkim v okviru Univerze v Novem mestu dočakali prvi akreditiran bolonjski študij fitoterapije pri nas, pri katerem sodelujeva pri podajanju botaničnih in fitoterapevtskih vsebin.
Koliko je svet zdravilnih rastlinah sploh raziskan?Po eni strani precej, a vendarle nas čaka še veliko dela. V svetovnem merilu je nekaj deset rastlinskih vrst, ki so res temeljito raziskane in zanje obstajajo klinične študije, ki potrjujejo njihovo zdravilnost in vzpostavljajo primerne klinične protokole zdravljenja. Ena takšnih je na primer šentjanževka, pa ameriški slamniki, ginko, baldrijan, ginsengi in pa glogi. Nemški zdravniki recimo pripravke iz glogovih socvetij pišejo na recept. Na Orientu ta fitoterapevtska praksa poteka že tisoče let. Ampak mnogi pripravki iz zdravilnih rastlin so lahko tudi toksični, če se uporabljajo v previsokih odmerkih ali pa predolgo. Fitoterapevti moramo biti poleg tega pozorni na interakcije s sintetičnimi klasičnim zdravili, ki jih pacient morda uživa. Zato je priporočljivo oziroma kar nujno, da so fitotearapevti dobro medicinsko podkovani.
Na etiketah raznih čajev in rastlinskih pripravkov ne sme biti kar tako napisano, da neka rastlina pomaga pri kakšni tegobi ali bolezni.Zdravila rastlinskega izvora zahtevajo natančne postopke pridelave in predelave ter farmakološke in klinične študije. Če je neki pripravek iz rastline ali pa glive tretiran kot zdravilo in je kot tak sprejet pri Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) v Sloveniji ali pa na evropski ravni (EMA – European Medical Agency), morajo biti narejene klinične študije o učinkovitosti in varnosti. Tega, kar narediš doma, ne moreš oglaševati kot zdravilo, ker ni v zadostni meri standardizirano. Lahko pa podaš neko splošno trditev, da je denimo glog dober za srce ali pa da glogovi flavonoidi povečujejo krčljivost srca. Na trgu imamo več različnih tipov preparatov. Eno so zdravila rastlinskega izvora, potem so prehranska dopolnila in pa različni medicinsko-tehnični pripomočki.
V zadnjih desetih letih je veliko povpraševanja po raznih prehranskih dodatkih v obliki izvlečkov, zmletih plodov ali rastlin iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta, ki se reklamirajo kot superživila.Prehranska dopolnila so v osnovi testirana podobno kot hrana. Morajo biti varna oziroma mikrobiološko neoporečna, niso pa testirana na zdravilno učinkovitost. Pogosto ne vemo, koliko zdravilnih učinkovin dejansko vsebujejo. Nekatera so nedvomno zelo kakovostna, druga pa predvsem priložnost za zaslužek trgovcev. Glede superživil je pa tako: včasih so pripravki iz njih dobro dopolnilo prehrani, saj vsebujejo veliko mineralov, vitaminov in drugih zdravju koristnih snovi, a se je treba zavedati, da imamo enakovredna ali v nekaterih primerih celo boljša superživila tudi pri nas v naravi.
Koliko je slovenskih rastlin, ki bi sodile v to kategorijo superživil, ki so še posebno zdravilne narave, če uporabimo ta termin?Gotovo je več kot sto takšnih vrst, ki imajo primerljivo ali celo višjo vrednost vitaminov in mineralov kot nekatere tiste, ki prihajajo iz Brazilije, Afrike, Kitajske ali drugih držav. Samo v gozd ali na travnik je treba skočiti. Borovnica je nedvomno ena takšnih rastlin, pa regrat, če je nabran na neoporečnih tleh, gozdna smrdljivka, šipek … Ob nabiranju rastlin moramo v prvi vrsti skrbeti tudi za dobrobit narave. Ne nabirajmo redkih in ogroženih vrst, bodimo skromni in iz narave vzemimo le toliko, kot bomo zares porabili.
