Nelson Mandela, južnoafriški politik in državnik. Ko so pred desetletjem, leto pred njegovo smrtjo, 50.000 ljudi iz 25 držav povprašali, koga najbolj spoštujejo, so na prvo mesto postavili prav borca proti apartheidu, tudi Nobelovega nagrajenca. Pričakovano, so se zvrstili komentarji, a ko so omenili drugouvrščenega, so bili mnogi presenečeni. Veliko spoštovanje si je namreč s svojimi predstavami v areni in vedenjem zunaj nje prislužil športnik, teniški igralec Roger Federer. Za mnoge najboljši, ki je kadar koli v rokah držal lopar. Z razlogom. Skupno je slavil zmago na 103 turnirjih, od tega 20 za grand slam, pri čemer je bil najuspešnejši v Wimbledonu, kjer je tekmece pokoril osemkrat. Za nameček ima zlato olimpijsko kolajno (2008), osvojil pa je tudi Davisov pokal (2014). Več v tenisu ni mogoče.
Talentiran je bil že v mladosti, a talent v športu ni odločilen, o čemer bi znali marsikaj povedati tudi številni slovenski športniki. Toda ob talentu ga je že kot 15-letnika krasil kanček predrznosti. »Želim postati številka ena,« si je visoko zastavil cilje, medtem ko so njegovi vrstniki sanjali zgolj o tem, da bi se prebili med najboljšo stoterico. »Prepričan sem, da je ambiciozen zato, ker ni stoodstotno Švicar,« je dejal njegov prvi trener Seppli Kacowski in imel pri tem v mislih njegovo mamo, ki je Južnoafričanka. Ta divja afriška kri je prihajala do izraza do te mere, da so ga na treningih zaradi polomljenih loparjev in kletvic pogosto nagnali z igrišča in mu svetovali obisk športnega psihologa. Obneslo se je. Namesto vročekrvneža, ki je močno spominjal na Johna McEnroeja, se je prelevil v zbranega in mirnega dvojnika Björna Borga. »Toda ostal sem čustven in jokal ob prvih uspehih,« se spominja solza, ki jih je točil leta 1998, ko je kot mladinec osvojil Wimbledon.
Tri leta pozneje je stal na osrednjem igrišču, ob omembi njegovega imena pa so gledalci zgolj odkimavali z glavo. V četrtem krogu je bil njegov nasprotnik Pete Sampras, ki se je na wimbledonski travi počutil vsaj tako domače kot v svoji dnevni sobi. Toda zgodil se je čudež, v njunem prvem in tudi edinem medsebojnem dvoboju je sedemkratni zmagovalec Wimbledona igrišče zapuščal – poražen. Prizor, na katerega so se morali Federerjevi tekmeci v nadaljevanju kariere navaditi. »Ima vse, kar potrebuje, cel paket. Je psihično močen, hkrati pa atlet, ki ga je užitek gledati,« ga je ocenil Rene Stauffer, avtor knjige z naslovom Iskanje perfektnosti: zgodba Rogerja Federerja.
Največja ikona v zgodovini tenisa
Izbruh čustev je doživel leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju. Spoznal je namreč Slovakinjo Miroslavo Vavrinec, tedaj prav tako teniško igralko, ki se je v mladosti preselila v Švico. Iskrice so skakale z obeh strani, medsebojno zaupanje pa je poliglot (tekoče govori namreč nemško, francosko in angleško) nadgradil, ko jo je imenoval za svojo menedžerko in ji zaupal vodenje financ. »Srečen sem,« je večkrat poudaril, na igrišču pa to izkazoval, ko je z udarjanjem žogice presegal meje mogočega. »Želim biti boljši in boljši, zato od sebe vedno zahtevam še več. Naučil sem se, da pod največjim pritiskom razmišljam najbolj trezno,« je razlagal svojo filozofijo, medtem ko je na svojem računu (ne bančnem, na njem se je samo s turnirskimi nagradami nabralo 130 milijonov ameriških dolarjev, skupno pa več kot milijarda) vknjižil premnoge rekorde. Številka ena na svetu je bil neprekinjeno 237 tednov (od 2. februarja 2004 do 18. avgusta 2008), skupno pa 310 tednov, je edini teniški igralec, ki je bil na vseh štirih največjih turnirjih po petkrat v finalu, se na desetih zaporednih turnirjih za grand slam prebil v finale, skupno pa na 31, in še bi lahko naštevali. Svoje zmage je vedno proslavljal diskretno, saj nikoli ni spodbujal občinstva, naj navija zanj ali mu ploska po odlični točki. Tudi zato je najverjetneje največja ikona v zgodovini tenisa. Pa še na kovancu za 20 švicarskih frankov je upodobljen.
Zmaga življenja ga je še čakala. Aprila 2009 je pred oltar v ozkem krogu prijateljev v Baslu popeljal svojo dolgoletno in tedaj že visoko nosečo spremljevalko, 23. julija pa sta nasmejano na svet pokukali dve glavici, dvojčici Cherlene Riva in Myla Rose. Pet let pozneje sta se mu rodila še dvojčka. »Ne vem, kaj boljšega se mi sploh še lahko zgodi v življenju,« je tedaj razmišljal veliki ljubitelj igranja kart, playstationa, poležavanja na plaži, kriketa, namiznega tenisa in nogometa. Ne pa tudi pijače. Da mu pitje alkohola ni blizu, priča dogodek iz leta 2008, ko je slavil zmago na grand slamu v New Yorku. Ker je spil preveč, je potreboval kar štiri dni, da je prišel k sebi. »Zdaj pijem samo vodo. Zmago sem sicer rad proslavil s kozarcem penine, napil pa sem se ga le enkrat, in sicer v New Yorku. Turnir se je končal v nedeljo zvečer, k sebi sem prišel šele v četrtek. A se vsega spominjam. Bar bi kmalu zaprli, zato smo z družbo pijačo naročili za nekaj rund vnaprej in naročili smo je preveč,« se spominja Federer, ki je tisti dan odšel v posteljo šele ob peti uri zjutraj.
Poškodbe so naredile svoje
A v karieri ni imel vedno samo razlogov za veselje. Sploh leta 2019, ko je v dramatičnem finalu v Wimbledonu izgubil proti večnemu tekmecu Novaku Đokoviću. Tedaj mu je ob strani stal trener Ivan Ljubičić, s katerim sta zadnja leta spletla veliko prijateljstvo, ki se je odražalo tudi na igriščih, plod sodelovanja so bile namreč tri zmage na turnirjih za grand slam. Zato ne čudi, da je bil prav Hrvat eden tistih, ki so med prvimi izvedeli, da načrtuje upokojitev. »Roger je legenda. Je eden tistih, ki so spremenili tenis. Kar 19-krat je bil izbran za najbolj priljubljenega teniškega igralca na turneji, kar kaže, kaj pomeni v tenisu. Nekaj sem mu dal, a še veliko več sem se naučil. Žal mi je, da odhaja, saj je bil najin odnos veliko več kot samo poslovni. Škoda, ker zadnjih nekaj let ni bil več stoodstoten,« je dejal Hrvat, leta 2006 celo tretji na svetovni lestvici.
Poškodbe, predvsem kolena, so naredile svoje. Upokojenec pri 41 letih? Za običajnega smrtnika težko uresničljivo, za vrhunskega športnika pravi čas. »Mislim, da tenisa ne potrebujem več, saj me danes zadovoljujejo že majhne stvari, predvsem pa uživam v vzgoji štirih otrok,« je dejal pred dnevi. Očitno bodo ljudje pogrešali Federerja bolj, kot bo on pogrešal tenis.
