Dve desetletji pozneje se je težko izogniti občutku razočaranja glede gospodarske integracije. Prve ocene o učinkih skupne valute na trgovino so kazale, da se je ta povečala za komaj dva odstotka, nedavna raziskava Evropske centralne banke (ECB) pa te učinke ocenjuje na 5 odstotkov. To je še vedno malo in samo po sebi ni vredno prizadevanj. Dve regiji znotraj Evrope imata v povprečju šestkrat manj trgovine kot dve regiji, ki sta v isti državi. Zaradi zgodovine, jezikov, omrežij, pravnih sistemov in majhne pripravljenosti, da bi se v EU poenotili predpisi, imajo nacionalne meje še vedno zelo pomembno vlogo.
Pri finančnih storitvah je zgodba še bolj dramatična. V prvih letih so banke – pogosto brez zadržkov in lahkomiselno – povečevale posojila v tujino, dokler ni evrska kriza pred desetletjem sprožila hiter umik za nacionalne meje. Regulatorji – ki so uporabili slavni aforizem, da so banke, ko živijo, globalne, ko pa umrejo, nacionalne – so jim zapovedali, naj nehajo deliti likvidnost s tujimi hčerinskimi družbami. Sledila je razdrobljenost.
Pogumna odločitev junija 2012, da se ustanovi evropsko bančno unijo, je bil odgovor na to. Toda njena uveljavitev je bila samo delna: medtem ko banke evrskega prostora zdaj nadzoruje ECB, pa primeri nesolventnosti dejansko končajo v nacionalnih rokah. Finančna integracija je nekako okrevala, a dinamika je šibka. Čeprav bi bile panevropske banke sposobne veliko bolj diverzificirati tveganje, se nacionalne vlade še naprej nerade odpovedo privilegiranemu odnosu do »svojega« bančnega sistema.
Politično konvergenco najboljših naj bi dosegli s samodisciplino, političnimi fiskalnimi pravili in z ustvarjanjem koordiniranega procesa. A potem ko so opustile avtonomno monetarno politiko, so mnoge vlade zavrnile druge zahteve Bruslja. Posojila že deset let naraščajo in inflacijske stopnje vse bolj divergirajo, malokoga razen nekdanjega predsednika ECB Jean-Clauda Tricheta pa to skrbi. Ko je evrska kriza končno izbruhnila, je prišlo do hudega konflikta med severnimi in južnimi članicami.
Konvergenca se je od tedaj izboljšala. S prisilo so se zmanjšale razlike v konkurenčnosti. ECB je pomagala zajeziti spekulacije o izstopu iz evrskega območja, ko je zagotovila, da imajo posojilojemalci v vseh državah članicah dostop do posojil s primerljivimi cenami. Odziv na šok, ki ga je povzročil covid-19, je bil izrazito kooperativen in podprli sta ga evropska komisija in ECB. Program okrevanja, sprožen poleti 2020, pa je odpravil dolgoletne tabuje.
Zdaj poteka razprava o tem, koliko novih reform potrebuje evropski makroekonomski sistem. Nekateri trdijo, da bo sedanja ureditev dobro delovala, če se bodo vlade držale pravil. A kakor smo s skupino ekonomistov in pravnikov nedavno argumentirali, kaže današnje spremenjeno okolje, da se politične prioritete ne morejo osredotočati le na zahtevo po disciplini v vsaki od držav članic.
Namesto tega velik javni dolg, nizke obrestne mere, verjetnost, da bo spet prišlo do turbulenc, in sekularni izzivi, kot so podnebne spremembe, terjajo koordinacijo monetarne in fiskalne politike, reformo davčnih pravil in ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče s skupnimi močmi obvladati nove šoke. Spodbudno je, da sta italijanski premier Mario Draghi in francoski predsednik Emmanuel Macron v besedilu, ki sta ga nedavno objavila v Financial Timesu, podprla takšne reforme.
Pričakovalo se je, da bo monetarni uniji sledilo politično združevanje, kar je dolgoletni evropski cilj. Hans Tietmeyer, pokojni predsednik nemške centralne banke, je rad citiral Nicolasa Oresmeja, srednjeveškega filozofa, ki pravi, da denar pripada skupnosti in ne vladarju. Zagovorniki evra – nekoliko zmedeno – upajo, da bo skupna valuta ustvarila občutek za skupnost.
To se ni zgodilo neposredno. Med pogajanji v letih 1991–1992 o maastrichtskem sporazumu naj bi države razpravljale tudi o politični, ne le o monetarni uniji. A številne države, predvsem Francija, zavračajo načrte o evropski federaciji. Državljani so imeli evro najprej za nekaj tehničnega in ne za znamenje skupne pripadnosti. Poleg tega se nove, večinoma srednje- in vzhodnoevropske članice, ki so se priključile EU sredi prvega desetletja 21. stoletja, ne čutijo zavezane postnacionalnemu etosu ustanovnih očetov Unije. Evrska kriza je potrdila, da v EU primanjkuje solidarnosti.
A evro še vedno lahko posredno ustvari občutek skupnosti. Čeprav je strah, ne ljubezen, doslej preprečeval, da bi države evro opustile, je rezultat na neki način enak. Skrajno desni populisti, kot sta Marine Le Pen v Franciji in Matteo Salvini v Italiji, so svoje kritike evra omilili. Noben pomemben politik noče več staviti proti evru.
Od vseh štirih ciljev evra je bil najbrž globalni vpliv najtežje dosegljiv. Politični odločevalci so ta cilj dve desetletji zavestno potiskali v ozadje in imeli so prav: bilo bi prehitro, če bi hoteli nepreizkušeno valuto propagirati kot alternativo dolarju.
Sčasoma pa internacionalizacija evra postaja vse pomembnejša. Evropska tehnološka prednost je že dolgo preteklost in njena relativna gospodarska moč se hitro zmanjšuje, toda redke so države, če sploh obstajajo, ki imajo stabilno globalno denarno enoto. Kitajska ne omogoča zahtevane pravne varnosti in transparentnosti, Japonska je preveč usmerjena navznoter, Švica in Velika Britanija pa sta premajhni. V času, ko se povečujejo geopolitične napetosti, ko Kitajska propagira svoj model mednarodnih odnosov in ko je ameriška zavezanost multilateralnosti pod vprašajem, mednarodni status evra ni nepomemben dosežek.
Investicije politikov so včasih dolgoročne. Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da je bil evro ena teh investicij. Čeprav so se ustanovitelji evra s svojimi napovedmi motili, pa je bilo pametno staviti na takšno skupno valuto. Ne nazadnje ima evrsko območje zdaj 19 članov in v čakalnici so novi kandidati.
Jean Pisani - Ferry je vodilni član strokovne skupine (»think tanka«) Bruegel v Bruslju, v Washingtonu je strokovni sodelavec na Petersonovem inštitutu za mednarodno ekonomijo in v Firencah predava na Evropskem univerzitetnem inštitutu.
© Project Syndicate, 2021
