Druga moja definicija je za pravno državo: pravna država je država, ki temelji na pravičnosti, splošni urejenosti in sprejemljivosti reda za večino v družbi, pravočasnosti reševanja problemov in temu primernimi zakoni in ki jih striktno pravočasno izvaja, uveljavlja in kaznuje in omejuje vse, ki tega ne spoštujejo (da niti ne pomislijo). Pravna država je tudi država, kjer se nespoštovanje zakonskih pravil ne splača. Pri nas tega ni. Veliki kriminal se splača.
Zgodba, ki me je napeljala na ta zapis, je zgodba z afero ministrice za pravosodje. In njeno »šlamparijo«. Lahko bi se oglasil že davno prej pri vseh drugih »šlamparijah«, ampak ta zadnja je res zelo povedna in simptomatična. Ker je celo ministrica za pravosodje (ki se kiti z doktoratom, pa kaj, kaj je še danes doktorat nekaterih »znanosti«), ki ne dela prav nič na popravkih vsaj procesnega prava in sploh na ničemer. Po katerem lahko vsaka baraba pobegne, zavlačuje, izloča dokaze, zastara ... Se pa ukvarja z nepremičninami?
Gospa ministrica je zagrešila veliko »šlamparijo«. »Zrihtala« je (sama ali s pomočjo svojih »strokovnih služb«, to je povsem nerelevantno) sanjski posel enemu »gospodarstveniku«, zrihtala je posel eni odvetnici in nazadnje verjetno tudi sebi in sam bogve, komu še. Kar spada sicer pod kategorijo »korupcija«. Ker ona ima celo firmo, ki svetuje, »vodi svoje podjetje za pravno in poslovno svetovanje«? Ona »svetuje«, sama kot ministrica pa ni znala niti sebi (nam) svetovati, tako je to videti? In tudi: koliko je sploh bila vredna propadajoča stavba, ki je nihče niti prej (poceni?) niti zdaj ni hotel (drago) kupiti razen »šlampaste« ministrice?
Kar se pravne slovenske države tiče, je trenutno vse okej. Vse je menda zakonito in v pravniških mlinih, če pa ni, bomo morda izvedeli čez kakšnih dvajset let. In tu je ključni problem. Naša pravna država, ki jo politična in »gospodarska« elita »gradi« že trideset let, ni predvidela »šlamparije«, ampak jo je dobesedno inštalirala v pravni sistem! Vsi politiki in sumljivi »gospodarstveniki« stavijo samo na takšno pravo, kjer ima »šlamparija« domovinsko pravico. Nikoli še nisem slišal, da so koga obsodili in/ali je materialno odgovarjal za »šlamparijo«. Tu seveda mislim najbolj na državni in paradržavni aparat. Da naštejem vsaj kakšno takšno zgodbo »šlamparije«: Teš 6, Patria, Intereuropa, Acroni, Adria, Letališče Brnik, Splošna plovba … ni da ni. Cela »zgodba o uspehu« je ena navadna, namerna »šlamparija«.
Ministrica po mojem mnenju ni navadno »šlampasta«. Po mojem mnenju je namerno »šlampasta«. Ker če se ministrica ni pozanimala za tak posel, je lahko samo namerno »šlampasta«. In ne glede na razplet z usodo »šlampaste« ministrice, bo bolj zanimivo za novinarje (profesionalnih medijev, na KPK ne računamo) spremljati, komu in za koliko denarja bo ta ministrica »svetovala« v naslednjih recimo vsaj petih letih. Imam utemeljen občutek, da prodajalec te nesrečne zgradbe pri tem sploh ne bo največ zaslužil.
In kaj je rešitev problema »šlamparije«? V tem, da je vsaka »šlamparija« kaznivo dejanje. Ne samo »namerna«, ampak vsaka. »Narediti, dopustiti ali opustiti (dolžno ravnanje)« je navaden isti kriminal. Navadno »šlamparijo« je pa treba obravnavati enako kot namerno. Morda samo s kakšno olajševalno okoliščino. Samo na tak način se bomo znebili »šlampastih« in namerno »šlampastih« – ko bo to isto. In seveda, ko tudi trikotnik sodništvo-tožilstvo-policija ne bo več »šlampast«. Pa jih ne bi vse počez obsojal, ker je tudi zakonodaja pri nas preveč namerno »šlampasta« oziroma pravno rečeno luknjasta in so ti prej navedeni zato marsikdaj brez moči.
Jože Rotar, Dobriša vas, Petrovče
