Pablo Larraín nadaljuje portrete ženskih ikon, tokrat bo režiral film o izjemni ameriški sopranistki grškega rodu, rojeni v New Yorku, Marii Callas. Tako Natalie Portman, ki je upodobila Jackie Kennedy, kot Kristen Stewart, ki se je prelevila v princeso Diano, sta bili pred tem nominirani za oskarja. V skladu s prejšnjimi deli je čilski režiser tudi za vlogo ene največjih opernih div dvajsetega stoletja našel veliko zvezdnico ameriškega filma, Angelino Jolie. Podobno kot v drami Spencer, v kateri se je Larraín osredotočil na nekaj dni okoli božiča leta 1991, bo tudi njegov najnovejši film časovno zamejen. Spremljali naj bi pevkine poslednje dneve v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Parizu.
V filmu, naslovljenem preprosto Maria, naj bi z Joliejevo podoživeli »turbulentno, čudovito in tragično« zgodbo operne kraljice. Pod scenarij se znova podpisuje avtor serije Birminghamske tolpe Steven Knight, ki je s čilskim filmarjem sodeloval že pri omenjenem filmu Spencer. »Z veliko odgovornostjo se bom lotila življenja in zapuščine Marie Callas. Naredila bom vse, da bom kos nalogi,« je novinarjem zaupala Joliejeva, ki smo jo nazadnje videli v superherojskem spektaklu v režiji Chloé Zhao Večni.
Za 47-letnico, ki pravi, da je vloga v filmu v režiji Larraína in s scenarijem Knighta izpolnitev sanj, to ni prva preizkušnja v biografski drami. Pred četrt stoletja je na primer v všečnem TV-filmu Gia (1998) upodobila ameriško manekenko Gio Carangi, leto pozneje pa zaigrala v drami Nore in svobodne (1999) in prejela oskarja za stransko vlogo. Zadnjo nominacijo za zlati kipec si je igralka iz Kalifornije prislužila za vlogo v kriminalki Zamenjan iz leta 2008. »Film in opera sta moji dve strasti, ki sem ju želel združiti že od nekdaj. Da lahko to storim z izjemno pogumno in radovedno umetnico, kakršna je Angelina, je izjemna priložnost,« je o sodelovanju z njo dejal režiser.
V poplavi vrednotenja dela in zapuščine Callasove izstopa dokumentarni film (2017) režiserja Toma Wolfa Maria Callas, ki je o sopranistki spregovoril skozi preplet izgubljenih intervjujev, prizorov iz opernega zakulisja, domačih videov, neobjavljenih fotografij, intimnih pisem in redkih posnetkov nastopov. Ob tem seveda ni nepomembno, da se je njenega biografskega filma tokrat lotil priznani čilski filmar, ki je s prejšnjimi deli navdušil z nekonvencionalnim, drznim pristopom, a ne na račun eksploatacije portretirank, kot se je letos zgodilo s kvazibiografskim filmom o Marilyn Monroe Blondinka.