Ena najpogosteje uprizarjanih komedij Williama Shakespeara Kakor vam drago se bo nocoj ob 20. uri vrnila na oder Mestnega gledališča ljubljanskega, vendar v nekoliko drugačni obliki kot sicer, namreč v avtorski priredbi dramaturginje Eve Mahkovic, ki privzema podobo nekakšne »sodobne ljubezenske pravljice«, osredotočene na zgodbo osrednje protagonistke Rozalinde. »Za to igro na splošno velja, da govori o raznih nasprotjih, še zlasti pa o mirni izpolnjenosti nasproti intimnemu nemiru oziroma o sreči, če tako rečemo,« pred današnjo premiero ugotavlja Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL. »Srečen konec kot nujen del vsake komedije, tudi ali predvsem romantične, pa v določenem smislu zaznamuje tudi sodobni čas kot tak, kolikor se v njem vse vrti okoli imperativa sreče oziroma njenega doseganja.«
Kot pripominja direktorica, je Kakor vam drago tisto Shakespearovo besedilo, ki vsebuje številne citate, ki se jih pogosto uporablja tudi danes, v tokratni uprizoritvi pa se jim pridružujejo še mnogi drugi. »Priredba je namreč avtorsko izrazito svobodna, črpa tudi iz drugih Shakespearovih iger in s tem ustvarja nove pomenske razsežnosti.« Osnovna zgodba sicer ostaja bolj ali manj enaka, le da izhaja iz subjektivnega pogleda glavne junakinje, kot nekakšen notranji monolog, pomešan s sanjami. »V tem smislu ne gre za postavitev, ki bi hotela biti zvesta izvirniku, temveč za njegovo interpretacijo,« še dodaja.
Odrešitev pred prisilo sreče
Eva Mahkovic pojasnjuje, da je ena od bistvenih potez igre, da je postavljena v gozd, podobno kot še nekaj Shakespearovih del, in da gre pri tem – kot v vsej zgodovini dramatike – za prostor spremembe, prehoda, tudi osvobojenosti od družbenih norm. »Spraševala sem se, kako doseči, da gozd ne bo le prizorišče, ampak bo v likih dejansko sprožal neke spremembe, hkrati pa sem se priredbe lotila z upoštevanjem zakonitosti žanra, torej komedije, ki pri Shakespearu vselej sledi istemu cilju – da se liki med seboj zaljubijo in na koncu poročijo, pri čemer je zaplet kot tak manj pomemben in včasih celo komaj verjeten.« Dogajanje v gozdu je tako postavljeno »v glavo« protagonistke oziroma v njeno fantazijo, njena ljubezenska zgodba pa je bolj »sodobnega« tipa in kot taka polna negotovosti, spodrsljajev in napačnih razumevanj.
Kot pravi režiser Juš Zidar, je bil eden od izzivov uprizoritve, kako prevesti čas kraljevine oziroma despotizma v čas poznega kapitalizma, kjer smo se do neke mere znebili patriarhalnega reda ter pri tem potlačili nekatere primarne vzgibe, a v nekem smislu tudi »izgnali same sebe« ter se prepustili pritiskom sodobne družbe – ta nas sili v srečo, vendar nam daje obenem na vsakem koraku vedeti, da nismo dovolj dobri, dovolj uspešni, dovolj srečni. »Gozd tukaj postane neka fantastična realnost, v kateri se skozi pop estetiko zgoščajo vsi ti pritiski, hkrati pa ponuja tudi odrešitev.« Scenografijo je zasnoval Branko Hojnik, kostume Jelena Proković, avtor glasbe pa je Laren Polič Zdravič.
