#intervju Staš Kleindienst slikar in prejemnik nagrade Riharda Jakopiča: Veliki zidovi ne potrebujejo velikih slik

Prav ta razstava je bila povod za kandidaturo za osrednjo nacionalno nagrado na področju likovne in vizualne umetnosti, nagrado Riharda Jakopiča, ki jo je v teh dneh tudi dobil. Prejel jo je pravzaprav za obsežen in izjemno zrel opus zadnjih petih let. Specializiral se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, prejel študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, leta 2014 je dobil nagrado skupine OHO. Ustvarja v svojem ateljeju v Vipavi.

Vsaka nagrada ti nekaj da, predvsem ti morda odpre kakšna vrata, ki so bila pred tem zaprta. Jakopičevo nagrado sem prejel za večje razstave v zadnjih petih letih, občinstvo se je očitno začelo zavedati, da obstajam. Nagrade pa ne razumem kot pohvale, ki jo potrebujem, da delam naprej, saj sem sam sebi največji kritik, in če mi nekaj ne bo povsem ustrezalo, mojega mnenja tudi nagrada ne bo spremenila. To je odgovornost, ki jo imam do svojega dela.

Slikarstvo je tek na dolge proge. Nič ti ni položeno v zibelko, vse je v procesu, testiranju samega sebe. Zanimivo je, da se skozi ves ta naporen proces sčasoma začneš zavedati, da prehajaš v malce bolj zrelo obdobje, ko lahko neko podlago, neke sledi razširiš v nekaj novega, kompleksnejšega. Nenehno potrebujem to pot v neznano, ko ne vem, kako se bodo stvari realizirale, in od tu izhaja tudi moje nenehno raziskovanje in učenje.

Res je. Proces je tisti, zaradi katerega slikam, in ta je pri vsaki sliki drugačen, samosvoj. Čas, ki ga preživim v sliki, je zame najpomembnejši.

Četudi sem morda poznan kot družbeno angažiran slikar, sem se v zadnjem obdobju bolj premaknil v smer, da odprem sliko. Tako gledalec kot slika si potem lahko gresta nasproti. Vzpostavi se komunikacija in ni torej samo slika tista, ki govori zgodbo. Gledalec lahko prihaja do zaključkov, ki si jih avtor sploh ni zamislil.

Kar doma imam manjši, slabše osvetljen atelje. To mi ustreza, ker sem lahko ves čas tukaj in slikam, četudi ne slikam. Zagotovo je kakšnih osemdeset odstotkov slikanja samo opazovanje. Treba je vzpostaviti komunikacijo z materialom, z vsem tem, kar je v ateljeju in kar nastaja na sliki. Lahko bi si omislil večji in svetlejši prostor, verjetno bi bolje videl, kako neka slika deluje, dejansko pa se to lahko zgodi šele v galeriji.

To je bila zavestna odločitev. Veliki zidovi ne potrebujejo velikih slik, ki bi gledalce dominirale, ampak so lahko podlaga tudi za bolj intimne slike, ki privabijo gledalca v bližino. Res je bila razstava nekakšna mini retrospektiva, kajti moje slike nastajajo zelo počasi, v enem letu jih ni za eno razstavo, sploh ne za tako velik prostor, kot je kostanjeviška cerkev. Zato sem dodal še nekaj slik od prej, predvsem tistih, ki se dotikajo pastoralnega slikarstva, s katerim sem se poglobljeno ukvarjal za to razstavo.

Seveda ne, res pa se nad prodajo svojih slik ne pritožujem, sploh odkar sodelujem z galerijo Equrna, ki me tudi zastopa. Kdaj gredo slike kar prehitro naprej. Celo tako je, da bi si kdaj želel, da je kakšna še nekaj časa z mano v ateljeju, namreč ko nekaj novega slikam, se lahko navezujem na nekaj, kar sem že dokončal. Lahko ugibam in rečem, da sem med letoma 2017 in 2019 napravil nekakšen preskok, nekako povabil gledalca, da lahko naseli svoj pogled v moje slike, in kolateralna posledica tega je morda tudi povečana prodaja. Mi je pa od nekdaj vrata odpiralo zgolj moje delo in želim, da je tako tudi naprej, da so najprej slike.

To sem delal še pred krajinami, v smislu tako imenovanega medijskega slikarstva. Podobe sem snel na internetu in jih na računalniku manipuliral, sčasoma pa sem ugotovil, da so bile vsebine vse preveč partikularne. Zato sem se potem odločil za prosto slikarstvo, kjer ni nič določenega vnaprej in kjer potem kompozicija nastane skozi proces dela, skozi dialog s sliko. Tak proces generira stvari, ki si jih sam prej niti ne zamišljam.

Rekel bi, da izhajam iz zelo resničnega sveta, ampak ta se potem skozi razmišljanja, skozi procesiranja preoblikuje v nekaj kompleksnega. Zelo pomembno mi je, da slika ni enoznačna, da jo nekako ne moremo opisati v eni besedi.

Temačnost je za stopnjevanje neke dramatičnosti zelo priročna. Krajina pa je v bistvu zame neka vstopna točka. Na slikarstvo gledam skozi njegov zgodovinski kontekst in ga ne idealiziram. Ne nazadnje je bilo, zgodovinsko gledano, slikarstvo zmeraj zelo prisotno pri vzpostavljanju nekih ideologij in krajina je bila pri tem bistvena. Že od kolonialne krajine, ki je naturalizirala kolonializem, ali pa če samo pogledamo začetek žanra v Holandiji, se krajina začne kot nekakšna nacionalna identifikacija Holandcev – krajina je bila zanje neki manko, saj so morali izsuševati močvirja, da so sploh prišli do zemlje. Krajina me v zgodovinskem smislu fascinira tudi zato, ker ima neko svojo temno plat.

Slikanje noči me zanima s povsem slikarskega stališča, kako torej naslikati temo, kako uloviti svetlobe. Veliko slikarjev je seveda to že počelo, če se spomnimo samo Jožeta Tisnikarja, kako dobro je znal uloviti temo. Gre za bolj srhljiv vir slikarstva, kjer se soočam z nočjo, ampak potem pa moram spet naslikat nekaj slik, kjer prehajam nazaj v svetlobo. Tudi zato, da lahko grem potem spet nazaj v temo. Zgodi se nekakšna oscilacija.

V večjo sliko gledalec lažje vstopa, pri manjših slikah pa je treba intenziteto še ojačevati, ker manjša slika deluje kot znak. Nekako imaš samo eno možnost in to je treba peljati do konca. Pri večjih formatih lahko dopustiš, da slika na nekih mestih kar plava, ni povsem dokončana, sama konstrukcija omogoča veliko več poigravanja. Medtem ko moraš biti pri manjših slikah mnogo bolj discipliniran. Ti manjši formati so trenutno že na ogled v Savinovem salonu v Žalcu, nato odpotujejo na razstavo v artKIT v Maribor, poleti bodo v galeriji Zlatni ajngel v Varaždinu, v jeseni pa v ljubljanski galeriji Equrna. Nekatere slike za ljubljansko razstavo tudi še nastajajo.

Absolutno sem pri tem našel veliko zanimivih odgovorov, zdaj sem v fazi, ko skušam te ideje z manjših formatov prenesti na velike. Predvsem si želim ustvariti nekakšno žarenje neba, kjer je potrebno dolgotrajno lazuriranje, transparentno nanašanje komplementarnih barv. Poizkušam doseči določene atmosferične učinke, ki niso ravno mimetični, zagotovo pa so naelektreni. Pri manjših slikah mi je to us pelo, bomo videli, kako to deluje pri večjih.

Eno sliko je posodila galerija Božidarja Jakca, to je Zimska krajina, Moderna galerija je posodila sliko Krajina s potepuškimi psi, na ogled pa sta še dve manjši sliki, ki doslej še nista bili razstavljeni. Ena, Nedelja v hribih, je bila pred kratkim dokončana, tako da se verjetno še ni čisto posušila, Gozdna plaža pa je šla po tistem, ko sem jo dokončal, takoj v zasebno zbirko. Lastnike smo prosili, da so nam jo za razstavo posodili.

Zelo, imam svoj ritem: ko pridem v atelje, se umirim, sprostim, padem noter. V zadnjem letu slikam najpogosteje ob popoldnevih, vedno ob glasbi. Ne slikam po navdihu, saj bi ga za posamezno sliko moral zadrževati tudi po več mesecev, delam programsko. So pa momenti, ko slikam zelo intenzivno, se slike začnejo slikati same.

Kar se tiče materialov, zadnjih sedem let uporabljam nizozemske oljne barve znamke Cobra, ki se jih da z vodo sprati s čopičev. Zatorej ne potrebujem terpentina in drugih strupenih snovi. Pred tem sem uporabljal predvsem alkidne barve. Lahko rečem, da jih zdaj že toliko poznam, da lahko nekaj malega že tudi predvidim, kako bodo delovale.