Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) bo v soboto na Magistratu v Ljubljani podelilo 14. nagrado Sama Smerkolja, nagrado za operne pevce, in sicer sopranistki Zlati Ognjanovič. Rodila se je v Kropi, glasbeno izobrazbo je pridobila v Ljubljani. Kmalu se je priključila radijskemu komornemu zboru, kjer so jo slišali tudi uredniki in jo dodatno angažirali. Snemala je ljudske pesmi, samospeve, pa tudi popevke, med njimi sta najbolj poznani Jesenska in Ne čakaj pomladi.
Iz popularne glasbe se je povsem umaknila, ko je v SNG Opera in balet Ljubljana opravila avdicijo. Leta 1954 je debitirala kot Siebel v Gounodovem Faustu, že kmalu je sledila njena prva velika vloga, naslovna vloga v Dvoržakovi operi Rusalka. Od skladateljev je posebno oboževala Mozarta, med številnimi vlogami, ki jih je odpela, ji je bila najbližja Kerubin v Figarovi svatbi. Še eno vlogo šteje za svojo sanjsko, vlogo Tatjane v operi Jevgenij Onjegin Čajkovskega, ki jo je leta 1958 pela tudi na zaključnem večeru pevskega tekmovanja v Toulousu, kjer je osvojila drugo mesto. Pozneje je Tatjanin prizor s pismom posnela za nacionalni radio, in »če bi prebrskali vse zvočne arhive po svetu, bi našli le malo posnetkov tega zahtevnega prizora, zapetega s tolikšnim mladostnim žarom, kot ga je takrat premogla Zlata Ognjanovič«, se spominja dolgoletni radijski urednik, pevec in poznavalec opere Peter Bedjanič. Ta tudi pravi, da bi za njeno verjetno najzrelešo kreacijo štel vlogo Judit v operi Grad vojvode Sinjebradca Bele Bartoka.
Oboževala je tudi samospev, a ni imela veliko priložnosti, da izživi to pevsko plat, najbližji ji je bil sicer opus Franza Schuberta. Po končani pevski karieri se je posvetila pedagoškemu delu. Za svoje umetniško delo je prejela nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Betettovo nagrado. im
