Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in prvo leto v novem tisočletju so se celjski rokometaši petkrat zapored uvrstili v polfinale lige prvakov, leta 2002 pa jih je v četrtfinalu ustavil Magdeburg, ki je pozneje osvojil ligo prvakov. Leta 2003 so namesto Celja med najboljšimi evropskimi klubi igrale Prule 67, ki so prav tako tekmovanje končale v polfinalu. Vrnitev v elitno evropsko druščino je bila za Celjane sanjska. Prvič v svoji zgodovini so se prebili v finale, v njem pa pred domačimi navijači slavili s 34:28, kar je bilo ob porazu v Flensburgu z 28:30 na povratni tekmi dovolj, da so uresničili sanje celjskega rokometnega velikana.
Zadnjič v izločilnih bojih pred desetimi leti
Po osvojenem evropskem naslovu so celjski rokometaši še sedmič v svoji zgodovini igrali v polfinalu in še šestič ostali praznih rok, spet pa je bil zanje usodna poznejša evropska prvakinja Barcelona. To je bilo tudi zadnjič, da so prišli tako visoko. Sledila so leta, ko je bil uspeh že preboj do izločilnih bojev, zadnjič pa so do njih prišli pred desetimi leti. Od takrat naprej so celjski rokometaši v ligi prvakov sicer uveljavili vrsto mladih igralcev, to pa je bilo bolj ali manj tudi vse. Do letošnje najslabše sezone v njihovi zgodovini, ki se je napovedovala že nekaj časa – samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo do tega prišlo.
»Pred lansko sezono smo imeli srečo, da je bila ekipa že eno leto skupaj in smo potem nekatere zadeve v igri le še nadgrajevali, letos pa smo znova začeli z ničle. Največji minus sedanje ekipe je bil pomanjkanje izkušenj pri igralcih. Tisti, ki so bili izkušeni, so klub na žalost zapustili, namesto njih pa so prišli mladi in neizkušeni. Od tu tudi težave v končnicah tekem, ko jih nismo znali pripeljati do uspešnega konca,« je o eni največjih težav svoje ekipe spregovoril trener Alem Toskić, ki tretjo sezono vodi Celje.
Dejstvo je, da ima Celje iz leta v leto mlajšo ekipo, letošnja je bila celo najmlajša v zgodovini lige prvakov. Za nameček je Toskić sredi letošnje sezone ostal še brez dveh nosilcev igre, saj sta Ante Ivanković in Grega Krečič sredi februarja odšla v Nemčijo, kar do zdaj za celjsko ekipo ni bilo običajno. Takšne razprodaje glavnih igralskih artiklov iz sezone v sezono nima noben klub v Evropi, ki ima resne cilje, da bi se vmešal vsaj v osmino finala. V klubu so bili v to pravzaprav prisiljeni. Če je bil proračun Celja v njegovih zlatih letih še primerljiv z najboljšimi evropskimi klubi, je zdaj daleč od povprečja. Zato so takrat za Celjane ob najboljših domačih rokometaših vedno igrali tudi vrhunski tujci. V letu, ko so bili evropski prvaki, so bili to recimo Dragan Perić, Edvard Kokšarov, Sergej Rutenka in Žikica Milosavljević.
»Ko sem še igral za Celje, sem ujel zadnji vlak, ko smo še imeli izkušeno ekipo, v kateri so bili med drugim Metličić, Toskić, Žvižej, Zarabec, Slišković, Mačkovšek, Marguč, in sem se imel od koga učiti. Celje je moj klub, zato mi je žal, da gre v napačno smer, toda vse je pogojeno s financami,« je trenutno situacijo komentiral slovenski reprezentant Blaž Janc, ki je celjsko ekipo zapustil pred sedmimi leti, zdaj pa igra v Barceloni.
Nekoč 2,5 milijona evrov, danes desetkrat manj
Zanimiv je tudi neuradni podatek, da je Pivovarna Laško v zlatih časih celjskega rokometa klubskemu proračunu namenila 2,5 milijona evrov. Danes, ko je od leta 2015 v lasti nizozemskega pivovarskega giganta, naj bi bil desetkrat manjši. Pred začetkom sezone je Heineken resda s klubom podaljšal pogodbo za pet let, vendar je letos proračun po besedah športnega direktorja Miroslava Benickyja v primerjavi z minulo sezono za pet do deset odstotkov nižji. Ob tem morajo plačevati še stare grehe, tako da je finančno poslovanje kluba v tem trenutku pomembnejše od rezultatov.
Tako slabo sezono je imel pred tremi leti v ligi prvakov le še Zagreb, ki je letos prišel do izločilnih bojev. Za Celjane je to kaj slaba tolažba, kot tudi to, da je brez zmage ostal tudi Pelister. Zagotovo so za slabo sezono krivi tudi igralci in tudi trener Toskić bo moral prevzeti svoj del odgovornosti. Če nič drugega, bi vsaj v obrambi morali igrati bolje, vseeno pa je glavni del krivde vendarle na klubskih upravah, ki so celjski klub vodile v zadnjih letih. Glede na to, da ima celjska ekipa vse manj možnosti za ubranitev naslova slovenskega prvaka, pa tudi če bi jim to uspelo, najverjetneje ne bodo dobili vabila, da bi tudi v prihodnji sezoni igrali v ligi prvakov. Toda po drugi strani je to morda celo dobro, vsekakor pa Celjani nujno potrebujejo »reset«.
