Vsakič, ko je ministrstvo soočeno z neprijetnimi vprašanji, bolj ali manj ponavlja, da po 30 letih zanemarjanja hitre rešitve niso mogoče, da pa se sistemski temelji postavljajo. Toda kako dolgo si še lahko privoščijo takšne izgovore, ko je že jasno, da škripa pri strokovni podkovanosti za izvedbo in pri sodelovanju s strokovno javnostjo? Vsaj pri zakonu o dolgotrajni oskrbi so strokovne organizacije že jasno in glasno opozorile, da jih je ministrstvo zaobšlo. Zakon in podzakonski akti so pomanjkljivi, pravne podlage nedorečene, informacijske rešitve v zraku, podatki nepovezani, ministrstvo pa za odgovore deležnikom, s katerimi bi moralo intenzivno iskati rešitve, potrebuje več mesecev. Ob takšnem pristopu novega sistema ne bo mogoče pravočasno, še manj pa kakovostno implementirati. Posledice pa že nosijo in jih še bodo najranljivejši.
Deset mesecev po sprejemu novega zakona o dolgotrajni oskrbi in poldrugo leto po tem, ko si je nova vlada pri volilcih na referendumu kupila dodaten čas, da krovni zakon popravi v smeri dostopne pomoči, je treba jasno poudariti: stanje, v katerem neka pravica po zakonu velja, v praksi pa je ni mogoče zagotoviti, ker vpleteni v vsem tem času niso opravili naloge, je nesprejemljivo. Da gre za šele prvo v nizu pravic (do oskrbovalca družinskega člana), ni olajševalna okoliščina. Ravno nasprotno. Gre namreč za pravico, ki je v veliki meri nadgradnja že obstoječe pravice do družinskega pomočnika, zagotoviti pa je ni mogoče, ker ne deluje informacijski sistem, za kar je prvo odgovorno ministrstvo. Še tistim redkim državljanom, ki so pripravljeni zapustiti trg dela, da bi doma sami skrbeli za svojce s težkimi in najtežjimi omejitvami, niso pravočasno prišli nasproti, pa čeprav na tak način vsaj nekoliko prispevajo k omilitvi drastičnega pomanjkanja kadra v domovih za starejše in pozitivno vplivajo na socialno-ekonomski problem starajoče se družbe.
Utemeljeno smo zaskrbljeni, kaj bo čez dobro leto z drugo pravico v vrsti, do dolgotrajne oskrbe na domu, ki predvideva obsežnejšo oskrbo in večji krog upravičencev, in nato s pravico do dolgotrajne oskrbe v instituciji ... Tudi če bo upravičenec, ki bo na novo vstopal v sistem, v dolgem postopku šel čez visoki prag in dobil odločbo, bi se utegnilo izkazati dvoje: da do pravice ne bo upravičen v obsegu, kot bi ga potreboval, in da mu tega obsega niti ne bo mogoče zagotoviti, ker za to ob že danes praznih posteljah in dolgih čakalnih vrstah ne bo dovolj kadra. Dostopnost bi se torej novemu prispevku navkljub lahko še zmanjšala.
Večanje razkoraka med pravicami na papirju in v praksi tudi na področju socialnega varstva starejših zbuja skrb. Sistem se nam razkraja. Ko celo izvajalci sami resignirano priznajo, da je oskrbovanec, ki mu prhanje zagotovijo enkrat tedensko, pravzaprav lahko še srečen, je jasno, kje pri dostojni skrbi za starejše smo.
Toda medtem ko zaposleni socialno varstvo pospešeno zapuščajo, se vladi ne mudi ne s sprejemom plačne reforme ne z dolgo načrtovanim interventnim zakonom o kadrih, ki bi prinesel vsaj nekaj blažilnih ukrepov, če že osnovnega problema prenizkih plač in zastarelih normativov ne rešuje. Predlog zakona je že več mesecev v medresorskem usklajevanju, čeprav bi ga potrebovali že včeraj.
Si bodo odgovorni na koncu umili roke z izplačilom denarnega nadomestila, ker nedenarnih storitev ne bo mogoče zagotoviti? To bi ob pomanjkanju podpornih storitev v skupnosti vodilo v dodaten razmah sivega in črnega trga s pomanjkljivo usposobljenimi izvajalci in brez nadzora, kar pomeni tveganje za napake in zlorabe.