V prvem poglavju knjige opisuje nastop v kraju Žepče, ki leži med Zenico in Dobojem, kjer je nastopala za božič leta 1993, približno pol leta po osvoboditvi mesta. V tistem času se po njenih besedah ni zavračalo koncertov, nihče pa si ni predstavljal, da bo pravzaprav imela koncert na vojnem območju. Pevko je lastnik kluba, v katerem je nastopala, počakal že na meji, med vožnjo do lokala pa je celo povozil psa. Ko je na vrsto prišel koncert, naj bi občinstvo ob vsaki uspešnici izvleklo orožje in začelo streljati v strop. Kot je zapisala pevka, se je počutila kot v kavbojskem filmu, za finale pa je nekdo izvlekel še mitraljez.
Pevka se v knjigi sprašuje, ali je glasbena kariera vredna tolikšnega tveganja, in ugotavlja, da na srečo takrat nobeden od nabojev ni »skrenil s poti«. Kot še meni Ivana Banfić, je v 90. letih vendarle nastala nova država, z njo pa tudi cro dance, ki je tako zanjo kot za številne druge hrvaške glasbenice in glasbenike pomenil nov karierni mejnik. Sama je takrat nastopala pod imenom I Bee, pod svojim imenom pa kariero nadaljuje v še bolj plesnih ritmih.
