Leta 2012 sta se režiser Steven Soderbergh in igralec Channing Tatum skupaj tudi kot koproducenta podpisala pod Vročega Mika, žanrsko svežo in zabavno dramo o svetu moških striptizerjev. V floridskem nočnem klubu smo gledali koreografsko izdelan ples preznojenih bicepsov, čvrstih zadnjic in izklesanih trebuščkov. A ni šlo le za lepa moška telesa, ki lepo plešejo, da zdolgočasene gospodinje vriskajo in na oder mečejo bankovce, pač pa je nekje med vrsticami tičala kritika kapitalističnega sistema. Tatum alias Vroči Mike, podnevi krovec in monter, ponoči slačifant, se je kljub dobičkonosnosti naveličal nočnega življenja in sklenil slediti svojim sanjam o tem, da bi odprl biznis z unikatnim pohištvom. A ker mu banka ni odobrila posojila, mu ni preostalo drugega, kot da začetni kapital pridela na odru.
Tam so, kot smo videli, poleg odvrženih klobukov, strganih majic in minimalnih spodnjic kraljevali lahki zaslužki, hipni užitki in ultimativna prekarnost. Do zadnjega natrenirani fantje so šivali lastne tangice, stisnili zobe, ko jih je stisnilo v hrbtu, za nekaj dodatnega keša ali pač socialne varnosti pa tu in tam poleg teles prodajali drogo. Na eni strani smo gledali delavnega fanta, ki je sanjal ameriške sanje, na drugi pohlepnega lastnika nočnega kluba, ki ga je tako zelo prepričljivo igral Matthew McConaughey. Ja, film o »kraljih Tampe« ni bil le seksi muzikal, temveč tudi spodobna socialna drama. Film o družbi, ki slavi videz in bogastvo, je bil tudi finančna uspešnica. Ob pičlem sedemmilijonskem proračunu je prvenec z vstopnicami zbral 167 milijonov dolarjev.
Nadaljevanje smo dobili tri leta pozneje, režijo pa je prevzel Soderberghov reden sodelavec Gregory Jacobs. Film, v katerem so fantje znova odvrgli oblačila, je odvrgel tudi zgodbo in v ospredje postavil izdelane koreografije. Leta 2015 se je plesalo vsepovsod, na najbolj zapeljive viže in na vse možne načine – ob drogovih nočnih klubov, z električnim vrtalnikom v domači delavnici in ob Pepsijevem hladilniku na bencinski črpalki. Film o striptizerjih je postal striptiz šov v obliki filma, in to mu je ob podvojenem proračunu znova naneslo lep, več kot 120-milijonski zaslužek v kinoblagajnah. Glavni magnet je bil seveda znova Tatum, ki je, preden je pristal v Hollywoodu, v mladosti res vroče plesal pod psevdonimom Chan Crawford, vrnili pa so se tudi karizmatični Joe Manganiello, Adam Rodriguez, Matt Bomer in Kevin Nash.
Tretji del originalno stransko zasedbo strpa v en samcat prizor z videokonferenco, poleg Tatuma pa v osrednjo vlogo postavi Salmo Hayek, ki igra dobro situirano in skoraj ločeno podjetnico Maxandro Mendoza. Ta se po nepozabni noči, ko jo vroči Mike posede na stol in pritisne ob okno, z njim »nepričakovano« zbliža in ga – tudi iz maščevanja superbogatemu možu, ki je delal nadure s pomočnico – postavi na oder gledališča v Londonu, ki ji je pripadlo ob delitvi premoženja. Kraj ni naključje, saj si v britanski prestolnici v živo res lahko ogledate predstavo, ki je oblečena v filmsko blagovno znamko Magic Mike. In nova stranska zasedba deluje, kot bi jo potegnili naravnost iz tega šova, saj resda zapeljivo miga, giba in zvija boke, a hkrati spregovori komaj kakšen košček dialoga, vsebinsko pa film, namesto da bi nadgradil motive, zastavljene v prvencu, izpade kot generičen moderen izdelek, ki se zapleta s sporočili o opolnomočenju, pri čemer ne ujame niti lahkotne zabavnosti drugega dela. Oropan enega in drugega je tretji Vroči Mike celo v Soderberghovi režiji presneto klavrn zadnji striptiz.
