Če je Scorsesejev film Morilci cvetne lune, ki ga je režiser posnel po istoimenski dokumentarni knjigi ameriškega novinarja Davida Granna, v ožjem smislu film o umorih Indijancev plemena Osage, je v širšem družbenem zamahu film o pohlepu, ropanju in genocidni destruktivnosti belih priseljencev, na kateri temelji Amerika. Indijance Osage, ki so, tako kot številna druga domorodna ljudstva skozi zgodovino, doživeli kolonializem, ropanja in uničevanje, je ameriška vlada v 19. stoletju iz Teksasa pregnala v Oklahomo. V rezervatu, kamor jih je odrinil beli človek, so nato na domnevno ničvredni zemlji odkrili bogata nahajališča nafte, zaradi česar je pleme v 20. stoletju nenadoma postalo najbogatejše ljudstvo na prebivalca na svetu. A to je v kruti igri usode na njihov prag znova pripeljalo pohlepne, roparske, morilske belopolte Američane.
Eden izmed teh je tudi Ernest Burkhart (Leonardo DiCaprio), ne preveč bistri vojak, ki se po koncu prve svetovne vojne s trebuhom za kruhom vrne v oklahomski Fairfax. Skozi njegove oči v uvodu filma na tem koščku ZDA gledamo na glavo obrnjen svet, v katerem so Indijanci lepo oblečeni gospodje, ki živijo na veliki nogi, belci pa delovna sila, ki bodisi gara na naftnih črpališčih bodisi streže domačinom. A dlje ko opazujemo ta svet, bolj nas preveva občutek, da ima ta blaginja Indijancev zelo omejen rok trajanja. Da beli človek preprosto ne bo dopustil, da bi domačinsko ljudstvo stalo na poti njegovi zgodovinski pravici do dobička. In res – kot vidimo – nebelci preprosto nimajo šans. Belim priseljencem namreč pri tem, kako bogastvo iz žepa Osagev preusmeriti v lastnega, ne zmanjka vneme, podjetnosti, še manj domišljije. Metode so različne: od preračunljivih porok do rešitev v duhu postkolumbovskih konkvistadorjev.
To, da morajo številni Osagi kot opravilno nesposobni stati v vrstah, da jim beli fantje odobrijo denar za osebno potrošnjo, pri kateri jim potem drugi beli fantje zaračunavajo oderuške, osaške cene, tretji pa jih preprosto oropajo, je še najmanj, saj ti mehki prijemi kaj hitro eskalirajo v serijo hladnokrvnih umorov. V središču zločinske kampanje, ki jo gledamo, je William Hale, lokalni veljak v podobi Roberta De Nira. Ernestov stric, ki se Indijancem prodaja kot veliki dobrotnež, je supremacistični psihopat, za katerega so goljufanje, izsiljevanje in umori zgolj biznis. Svojemu nečaku, potem ko mu ponudi službo, med drugim namigne, naj se poroči z Indijanko Mollie (Lily Gladstone). Seveda samo zato, da mu nato razloži, kako poteka dedovanje in kako koristno bi bilo, če bi kateri izmed dedičev, ali pa kar vsi, ki so na vrsti pred njim – recimo – izginili.
Ni ga treba dvakrat prositi: nekatere zastrupijo, druge ustrelijo, tretje razstrelijo. A ti umori sami po sebi sploh niso tisto, kar je najbolj srhljivo; najbolj srhljivo je pravzaprav to, kako banalni in sprejemljivi so ti zločini za zločince in okolico. Izvajajo jih namreč povsem rutinsko, tako rekoč brez moralnega in brez političnega odpora. Ti zločini postanejo z vidika storilcev tako trivialni, da se velik del filma bere kot črna komedija, v kateri ni neobičajno, da na paradi za materami indijanskih vojnih veteranov v špičastih kapucah korakajo kukluksklanovci. Pri čemer lokalne oblasti ostajajo slepe za kopičenje trupel v sumljivih okoliščinah, beli meščani pa kot da so drug za drugim izključili razmišljanje in vest. Kot da so preprosto sprejeli državno premiso, da gresta akumulacija kapitala in rasno nasilje z roko v roki. Hannah Arendt bi temu rekla banalnost zla.
Scorsese to banalnost zla, ta sistemski rasizem, to zažrtost supremacizma v ameriško družbo v filmskem smislu poudarja z nenavadno strukturo kriminalne drame. V Morilcih cvetne lune v prvi polovici filma tako rekoč ni klasičnega zapleta oziroma pripovedne uganke, ki bi gledalca držala v negotovosti. Gledalcu ni treba ugibati ne o storilcih, ne o žrtvah, ne o načinu, na kakršnega bodo ti zločini izvedeni. Te napetosti preprosto ni, saj je vse jasno vnaprej. Gledalec namreč vse te dogodke spremlja skozi oči storilcev, zaradi česar mu preostane le mučna pozicija opazovanja gnusnih zločinov, za katere nihče do zadnjega ne odgovarja. A če je ta odločitev vsebinsko smiselna, pripovedno filmu vendarle nekaj manjka. Že res, da je 80-letni režiser s takšnim pristopom po eni strani efektivno poustvaril zgodovinski družbeni kontekst in z njim občutek brezizhodnega položaja domorodcev, a pri tem ne gre mimo tega, da je triinpolurni film kljub odličnim igralskim dosežkom, suvereni režiji in produkcijski izdelanosti bistveno predolg in dramaturško, sploh v prvi polovici, pogosto razvlečen in dolgovezen. Rečeno drugače: hkrati je nečesa preveč in premalo, kar še izraziteje poudari sicer briljanten finiš.
