Opogumljen z nekaterimi primeri, ko so ugrabljeni otroci po več desetletjih našli svoje prave starše, se je odločil, da vse, česar se spomni o svoji rodni vasi, nariše na list papirja. Po spominu je pobrskal za ulicami, kjer se je igral, za pašniki, koder je hodil mimo, za potokom, ribnikom, bambusovim gozdom in bližnjimi gorami, kjer se je brezskrbno igral. Kje je njegov dom, ni vedel, toda iz otroških spominov je nastal kar podroben zemljevid njegove rojstne vasi. Tega je narisal že neštetokrat. Vse odkar je bil iztrgan iz objema staršev, je v času otožnosti risal svojo rodno vas. »Spomnil sem se, kje so stala drevesa, kje so bili kamni, krave, kje so zavijale ceste in kako je tekel potok,« je pripovedoval Li. Njegova objava se je na spletnih omrežjih začela množično deliti, pozorne nanjo pa so postale tudi kitajske oblasti, ki so prav tako začele iskati Lijeve starše. Ni trajalo dolgo, da so uspeli najti vas, ki jo je narisal Li in v kateri je neka ženska dejansko že leta iskala svojega pogrešanega sina. Preiskava DNK je obema dala gotovost, da sta iste krvi. Ko se je Li z na novo odkrito materjo prvič pogovarjal po video povezavi, je takoj začutil, kako podobna sta si. Nekaj dni pozneje sta si prvič po dolgih treh desetletjih spet padla v objem. »Končno sem našla svojega dojenčka,« je bila presrečna Lijeva mama.