Samo enkrat v življenju sem bil na beograjskem splavu. Bilo je to pred približno 20 leti, ko so nas po zaključni slovesnosti študentskega filmskega festivala organizatorji odpeljali na pristno beograjsko zabavo. Na splavu Black Panthers, so nam obljubljali, bomo deležni vrhunske pojedine in najboljše ciganske glasbe v mestu. Več kot 20 nas je bilo, slovenskih, hrvaških, srbskih in celo brazilskih študentov filma, in ker je bilo sredi tedna, mi pa precej zgodnji, smo bili na splavu sami. Postregli so nam s hrano, nekaj smo že spili, violinisti so se po nekaj vižah Johna Lennona začeli ogrevati in vse je kazalo na razvaljotko, ko je eden od natakarjev zakričal nekaj nerazumljivega in je muzika v hipu utihnila, natakarji so se postrojili pred šankom, glasbeniki pa pred vhodnimi vrati.
Bil je to klasičen »odbor za doček« in po prostoru je zadonel Marš na Drino. Tam-tadadadam-tadadadam! Kmalu zatem je skozi vrata stopila mlada ženska v spremstvu dv...
