Eden najbolj simpatičnih trenutkov letošnjih oskarjev je bila brez dvoma podelitev nagrade za najboljše vizualne učinke, ki sta jo japonski ekipi najnovejšega filma o Godzili, Godzila minus ena (Godzilla Minus One, 2023), predala Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito. Slišali smo krike zmagoslavja ter videli visoko stisnjene pesti, pa tudi nekaj solz sreče, medtem ko se je zasedba osuplo zahvaljevala ameriški akademiji filmskih umetnosti in znanosti. Gre namreč za sploh prvi film o Godzilli, ki je bil nominiran in zmagal v kateri koli kategoriji za oskarja. Po več kot petdesetih letih ter Stanleyju Kubricku in njegovi klasiki 2001: Odiseja v vesolju (1968) se je za nameček pripetilo še, da je režiser filma – Takaši Jamazaki (eden od štirih prejemnikov, ki so se podpisali pod vizualne učinke v filmu) – dobil oskarja za posebne učinke. V oči pa je zbodlo še nekaj, in sicer, da je nagrado v žep pospravil film s tako rekoč minornim proračunom 15 milijonov dolarjev. Zakaj minornim? Preprosto – zaradi tega, ker imajo filmi, ki pobirajo smetano v tej kategoriji, običajno vsaj desetkrat višji proračun.
Leto prej je recimo oskarja prejel Cameronov Avatar: Pot vode s proračunom četrt milijarde, še leto prej Villeneuvov Dune: Peščeni planet, posnet za 165 milijonov dolarjev, pred tem pa Nolanov Tenet, katerega strošek produkcije se je ustavil pri dobrih 200 milijonov dolarjev. Takšnih večstomilijonskih spektaklov tudi letos med nominiranimi seveda ni manjkalo: poleg Napoleona, tretjih Varuhov galaksije in sedme Misije: Nemogoče je imela zgolj akcijska drama Kreator proračun pod 100 milijoni dolarjev. Tudi sicer je treba za dosežek, podoben filmu Godzila minus ena, pobrskati vse do leta 2015, ko je v kategoriji vizualnih učinkov slavila Garlandova ZF-drama Ex-Machina s proračunom 15 milijonov dolarjev. Kot zanimivost velja dodati, da predsednik produkcijskega podjetja Toho Hirojasu Macuoka sprva zaradi skromnega proračuna sploh ni nameraval prijaviti filma med kandidate za oskarja za vizualne učinke. Premislil si je šele, ko je izvedel, da prijavnina znaša pičlih 200 dolarjev.
Majhna ekipa, velik dosežek
Ker je bil v zadnjem desetletju poleg omenjenih edini preostali prejemnik oskarja za vizualne učinke, ki so ga posneli za manj kot 100 milijonov dolarjev, Chazzelov portret astronavta Neila Armstronga – Prvi človek –, se seveda zastavlja vprašanje, kako izjemam uspe doseči to, kar je navadno rezervirano za filme bistveno višjih finančnih vložkov? Režiser Jamazaki je v intervjujih za ameriške medije poudaril, da so bili stroški nižji zaradi različnih dejavnikov. Najprej zaradi tega, ker je kot del ekipe za vizualne učinke bedel nad tem delom produkcije, vsled česar ni prihajalo do šuma v komunikaciji, kaj je kot režiser želel, s čimer je bilo prihranjenih ogromno dodatnih ur dela. Znižanju stroškov je pripomogla tudi organizacija razmeroma majhne, 35-članske ekipe. Pri vizualnih učinkih Avatarja, ki sicer izstopa po številu prizorov, posnetih z rabo posebnih vizualnih učinkov, je recimo delalo okoli 900 ljudi, za film Tenet, ki po številu prizorov z rabo posebnih učinkov pade celo pod povprečje sodobnih filmov, pa je vizualni del še vedno mojstrilo okoli 300 ljudi. Tretji razlog za skromni proračun filma so nizke plače zaposlenih v japonski filmski industriji, kjer sindikati nimajo tako močne vloge kot marsikje drugje po svetu. Slabi delovni pogoji, številne nadure in izkoriščanje so zato pogosti. Jamazaki je v intervjujih dejal, da so nadure skušali omejiti, kolikor je bilo mogoče, in hkrati ustvariti karseda dobre pogoje za delo, vključno s prenovo pisarn in razširitvijo kuhinje.
Godzila minus ena, 37. film franšize s predzgodovinskim plazilcem v glavni vlogi, je doslej po svetu s prodajo kinovstopnic prislužil dobrih 112 milijonov dolarjev, od tega 56 milijonov na Japonskem, s čimer je postal najdobičkonosnejši japonski film o Godzili v zgodovini. Film je kljub uspehu od samega začetka zunaj Japonske zelo omejen, kar zadeva predvajanje v kinodvoranah. Tudi zaradi pogodbenega dogovora med omenjenim studiem Toho in Legendary Pictures o nesočasnem predvajanju filmov o Godzili v istem letu. Pod okriljem slednjega lahko recimo te dni tudi v slovenskih multipleksih ob kokakoli in pokovki vidimo ameriško generiko Godzila in Kong: Novi imperij. Kinoizid za film Godzila minus ena po drugi strani v Sloveniji ta trenutek sploh (še) ni predviden. Kot kaže, bo treba počakati na izid na kateri izmed pretočnih platform. Kar je škoda, saj gre sodeč po ocenah kritikov za odličen film, ki ni narejen po standardni recepturi za tovrstne filme; to je veliko posebnih učinkov na eni in velika praznina pri vsebini na drugi strani. Japonski film, ovenčan z zgodovinskim oskarjem, ki se dogaja na Japonskem po drugi svetovni vojni, se sicer sodeč po opisih vrača h koreninam franšize, v kateri od samega začetka med vrsticami odmeva spoprijemanje japonske družbe s političnimi, družbenimi in kulturnimi težavami, ki jih je prinesla uporaba jedrskega orožja.
