Vsaka človeška skupnost ima probleme, o katerih je treba govoriti in jih tudi razreševati. Zaželeno je, da inteligentno, z znanjem, se pravi strokovno. Teh lastnosti pa »ta mičkeni«, ki jim pogled seže le od pasu pa do tal, nimajo. So, kakršni pač so. Se niti ne morejo spremeniti. Vsaka človeška skupnost ima nekaj takih ljudi med seboj. Žal jih je med Slovenci, ki štejemo samo okoli dva milijona, preveč. Kar že meji na patologijo.
Ti mičkeni slovenclji pa so obenem tudi živi pričevalci časa, v katerem je vse preveč primitivizma in pritlehnosti. No, sami k temu obilno prispevajo. So tudi kot otroci v peskovniku. S to razliko, da večina malčkov odraste v normalne odrasle. Oni pa pisarijo, govoričijo, se pravi pljuvajo, vsepovsod: po spletu, v novih in starih medijih, po novem še na RTV SLO! Potem gredo zvečer zadovoljni in potešeni spat, ker so spet zakuhali eno fino svinjarijo.
Zelo radi tudi intervjuvajo. Pomembne in nepomembne osebe. Na hitro, spotoma. Ne dajo časa za razmislek. In tako marsikdo blekne kaj, kar morda kasneje obžaluje. Ampak, kar je bilo izrečeno, se bo predvajalo in komentiralo, pa če je še tako butasto. Zlasti take izjave se prodajajo kot vroče žemlje iz pekarne Ane Roš, do zadnje drobtine. Se kaj sramujete svojih izjav o Svetlani Makarovič, gospod Milček Komelj? In z vami mnogi s podobnimi stališči, kot so vaša? Smo se vas, vseh pljuvalcev, kar večkrat naposlušali te dni.
Pesnica je bila nagrajena za obširen in kakovosten življenjski opus; pater, oče, jezuit pa za nekaj, kar je videla samo ena oseba. Ni Svetlana Makarovič zakuhala škandala! Zakuhal ga je takratni upravni odbor Prešernovega sklada. In če so lahko takratni člani čez noč poljubno priredili pravila, bi danes morali to čez noč popraviti sedanji člani. Razlog: ta pater, oče, jezuit, kot cerkvena posvečena oseba, z zaobljubo celibata, ki je brez sramu sprejela nezasluženo nagrado, je že takrat živela svoje nemoralno življenje. Umetnica Svetlana Makarovič pa je bila že takrat velika in pokončna osebnost. Kot je še danes! Samo še malček bolj jezna je!
In kaj ste s svojo tokratno odločitvijo dosegli, spoštovani članice in člani UOPS? Prepiranje na to temo, kar se bo vleklo še tedne. Pa psovanje! Zlasti z desne! Ampak ne ekscesnega patra! Pač pa Svetlanin uporniški prihod na sveti oder Cankarjevega doma? Še nikoli nisem slišala, da bi se desničarji razburjali, kadar skrunijo sveta tla Cankarjevega doma Prifarci! Vaš cilj, desničarji, je prepir, razkol med Slovenci. To znate! Vsak bo lahko pristavil svoj lonček (nes)pameti k stvari. Z menoj vred ta hip. In s tem boste bolj kot Svetlani škodovali in podaljševali agonijo, ki jo morda preživlja pater, če ima le za ščepec vesti v sebi. In z njim vred širšo javnost opozarjali na ekscese v katoliški skupnosti. Naposlušati se bodo morali, kako je njihov član, jezuit, pater, tudi oče imenovan, varno vrsto let živel, delal in se predajal svojim ekscesnim potrebam. Vse to nezaželeno preigravanje za slovensko RKC bi malce omilili z eno samo potezo: na proslavi izročili zavrnjeno nagrado. In pika. Resnično nimate občutka, kaj je prav in kaj narobe!
Malo za šalo, malo zares predlagam en skokec v fantazijsko avanturo.
Postavimo scenarij naše zgodbe na glavo. Pater, jezuit, oče odkloni zasluženo nagrado za svoje uspešno in plodno umetniško življenjsko delo zato, ker bo nekomu z levega pola dodeljena nagrada za izdelek, viden samo v tujini in na predlog ene osebe. Čez leta se izkaže, da živi ta neupravičeno in mimo vseh pravil nagrajena oseba že vrsto let ekscesno in pokvarjeno življenje, mnogim v škodo. UO PS bi tej levi osebi nagrado takoj odvzel, desni osebi pa bi jo takoj ponovno izročili. Na odru, pred občinstvom! Kar se da svečano, se ji opravičili, se plazili okoli nje, bi jo slavili, hvalili, častili, ji ploskali, ker je bila takrat tako daljnovidna. Kaj pa bi se dogajalo z levim pokvarjencem? Gnojnico bi polivali čezenj. Predvsem ta desni! Si dali duška, da bi komaj lovili sapo! In kaj vse bi o levih pokvarjencih, saj bi iz enega prešli kar na vse, tudi nedolžne, oznanjali pri nedeljskih mašah! Vklopite domišljijo!
Veliki umetniki vedno jasnovidno ocenjujejo stanje v družbi; in po pravilu so bili, so in bodo precej levo od sredine. Prav zato so tudi moteči diktatorskim in neinteligentnim vladajočim strukturam in strankam. Z vsemi posledicami, ki jih nato občutijo v svojem življenju in delu.
Svetlana Makarovič je vrhunska umetnica. Vsestranska. Zmore pa seveda napisati primitivne in grobe verze. Tudi zoprne! Se potrudi, da bi jih tisti, ki so jim te vrste verzi namenjeni, razumeli. Pravzaprav jim postavlja ogledalo. Podoba pa ni ravno prelestna. Ampak Svetlana Makarovič ima vedno prav! Če molči ali če govori. Tudi tokrat je tako!
Naj zaključim, ker se pač tole vrti okoli našega »ljubega« Prešerna, z njegovimi verzi. Nikoli slišanimi!
*»Ne gre vkup z govnom ne kovina draga,/ne biser ne kristal, obeski zlati;/na čistem se ne more obdržati, /pa naj, kar hoče, posvinja nesnaga.«
Moto soneta: »Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo«, ki se nadaljujejo v celoti: »Aut vinco, aut vincor, semper ego maculor«, so v resnici besede, ki jih je Jernej Kopitar navedel ob koncu svojega članka Beseda o ljubljanski abecedni vojski v Ilirskem listu, 6. junija 1833. Takratni znameniti polemiki dveh polov preljubih Slovencev.
Še prevod: »Drži ko pribito: kadar se z drekom spoprimem, naj zmagam, naj padem, vselej sem ves posvinjan!«
Že videno in nič novega se ne dogaja pod slovenskim soncem!
VESNA ARHAR ŠTIH
*Prešernove nemške, prevod Janko Moder, Založba Karantanija, Ljubljana 1995, pesem stran 37 in opombe stran 99.
