Oluale Kossula, ki ga je ameriški lastnik preimenoval v Cudjo Lewisa, je, potem ko so ga v Afriki ugrabili pripadniki sosednjega ljudstva in ga prodali Američanu, prispel v Illinois leta 1860. Suženj je bil še tri leta po koncu državljanske vojne in odpravi suženjstva (ki je bilo sicer prepovedano že leta 1808), ker mu tega ni nihče povedal. Njegovo pripoved Hurstonova zapisuje necenzurirano, torej v govorici afriških priseljencev, kar pričevanju daje avtentičnost tako glede jezika skupnosti kot načina razmišljanja.
Starec najprej pripoveduje o mladosti v Afriki na današnjem ozemlju Benina, o običajih (ob smrti moža »jokajo žene vsakič, ko pride kdo noter. Kadar nobeden ne pride, so tih«), o spretnostih, o bojih s sosednjimi kraljevinami, pa o potovanju na ladji (»Kapitan Foster je dober mož, ne tepe nas ...«) in koncu suženjstva (»Jenkijevski vojaki nas zagledajo in rečejo: Ne morete ostat tam. Svobodni ste, od nobenga niste več. O Boh! Kako sem bil vesel. Vojake vprašamo, kam naj gremo? Rečejo, da ne vejo. Tko da kje bomo živel, tega ne vemo.«). Garajo in od bivšega lastnika odkupijo zemljišče, na katerem postopno nastane prvi zaselek, ki ga poimenujejo Africatown. Zgradijo si svojo baptistično cerkev in se postopoma pokristjanijo, »a notr v seb pojem: O todo ah uah n-lau jah-li ...« Rasizem belcev ne preneha, segregacija je vsenavzoča, tudi legalne pravice so le na papirju. »Ko rečejo, da smo nevedni, stopimo skup in zgradimo šolo. Mi afriški možje ne čakamo tko kot črni Američani, dokler se jim ta beli ljudje ne spomnijo postavit šolo.«
Vsakdanjik je trd predvsem za šest Kossulovih otrok. »Cel čas ko otroc rasejo, jih ameriški ljudje zafrkavajo in jim govorijo, da afriški ljudje ubijajo druge ljudi in jejo od njih meso. Moje otroke kličejo nevedni divjaki in govorijo, da so kot opice.« Otroci umirajo drug za drugim, štirje nasilne smrti, na koncu umre še žena. »Ni me hotla pustit. Jokala je, ker ni hotla, da bi bil osamljen. Ampak me je zapustila in je šla za svojimi otroki. O, Boh, o Boh. Žena je oko od moževe duše. Kako naj zdaj gledam, ko sem ostal brez oči?«
Knjiga Barakun izhaja iz zgodbe človeka, ki ga prodajo za sužnja, ga po nekaj letih osvobodijo, a mu ne omogočijo ne vrnitve ne naselitve in ki poskuša preživeti v okolju, prežetem z rasizmom in predsodki. Zgodba, skupna milijonom, ki jo pripoveduje s tragiko, pa tudi humorjem, v mešanici bojevitosti in vdanosti, predvsem pa klica k pravičnosti in enakosti. Spremna besedila pa nam dajejo mozaični vpogled v problematiko, ki je vse do danes na sistemski in družbeni ravni nerazrešena. Črna življenja še vedno ne štejejo.
