»V Amsterdamu sem bil sosed J. J. Cala. Moja rečna ladjica oziroma bivališče z imenom Sputnik 2 je bilo sosednje njegovemu. Včasih mi je posodil bas kitaro in skupaj smo žurirali. Takrat sem bil tam tudi na koncertu, na katerem sta nastopila on in Eric Clapton. Jah, takole bom rekel: J. J. Cale ni gledal v vrat, ko je igral, Clapton pa je,« se glasi pričevanje Ljubljančana s podaljšanim bivanjem v nizozemski prestolnici, kjer je ostal, potem ko je na žrebanju zamaškov še danes priljubljene gazirane pijače zadel avto citroën 2 CV alias spačka in se z njim odpeljal na izlet.
O Ericu Claptonu teče beseda ta teden. Sloviti rock zaslužnež v teh oktobrskih dneh slavi 60-letnico pristopa k zasedbi Yardbirds, prvi globalno znani zasedbi, ki je bila prav tako ustanovljena leta 1963. Star je bil 17 let. Po letu delovanja so Yardbirdsi od Rolling Stones prevzeli vlogo hišnega ansambla v Crawdaddy Clubu, valilnici talentov, v katerem so začeli kariero tudi Ray Davies iz Kinksov, Jimmy Page iz skupine Led Zeppelin in Jeff Beck.
Odhod leta 1965
Clapton velja za čudežnega dečka britanskega rocka, najširši javnosti pa se je po televiziji predstavil, ko je v oddaji Razvoj popularne glasbe, ki so jo predvajali na jugoslovanski TV-mreži, odigral neko blazno hitro lestvico na električni kitari. Prizor letečih prstov. A spomin na tisti kader nekako ne gre skupaj s tem, da se ga je prijel vzdevek Slow hand. Od kod torej ta?
Iz neke druge situacije. Clapton je bil v časih Yardbirdsov znan po tem, da ni zapustil odra, če mu je med igranjem počila struna, kar glasbeniki praviloma naredijo. Struno gredo zamenjat v zaodrje. On je to počel pred očmi občinstva, ker se je prizor ponavljal, pa je občinstvo razvilo ritual počasnega ploskanja. Tako je dobil vzdevek Slowclap oziroma Slow hand. Bil je ljubljenec Londona. Yardbirdsi so že leta 1964 igrali v Royal Albert Hallu, v katerem je Clapton v nadaljevanju nastopil več kot 200-krat.
A Yardbirdse je zapustil isti dan leta 1965, ko je izšla njihova prelomna pop uspešnica For your love. Tedaj se je razumel kot blues purist. Po vnovičnih selitvah med različnimi londonskimi blues zasedbami, vključno z Bluesbreakersi, ki jih je vodil londonski blues starešina John Mayall, je leta 1966 prestopil k zasedbi Cream. »Clapton is God,« je slavni londonski grafit iz tistih časov. Ob Paigeu in Becku je v tistih časih bival vsaj še en pretendent za naslov naj blues roke Londona oziroma Anglije. To je bil Peter Green, avtor Albatrosa in kitarist zasedbe Fleetwod Mack, ki je prav tako odrasel skozi delovanje v zasedbi Johna Mayalla. Zeleni bog, so imenovali Greena njegovi privrženci.
A tega kosanja za prestol je bilo konec, ko je septembra 1966 v London priletel tedaj anonimni Američan Jimi Hendrix. V Anglijo ga je pripeljal Chas Chandler, basist Animalsov. S Claptonom in z zasedbo Cream se je dogovoril, da lahko Hendrix na njihovem nastopu odigra eno skladbo. Killing floor. Hrup oziroma zvok, ki ga je Hendrix proizvedel, in način, na katerega je igral, sta bila onkraj vsega, kar so si Angleži predstavljali. Bojda je Clapton ob tisti priložnosti zapustil oder. Po Hendrixovem nastopu pa je Chandlerju dejal: »Nisi mi povedal, da je tako dober.«
Začeli so se družiti, obenem pa je šel s skupino Cream leta 1967 prvič na turnejo po ZDA, kjer prej ni bil posebno znan. Družno z Jackom Bruceom na basu, Gingerjem Bakerjem na bobnih in uspešnicami, kot je Sunshine of your love, so postali prvaki psihedeličnega blues rocka. A v ZDA je Clapton slišal tudi americano, folk rock, kakršen se je tam razvil po tem, ko je Bob Dylan leta 1965 začel igrati ob električni spremljavi zasedbe The Band, z nedavno preminulim Robbiejem Robertsonom na kitari. Kanadčani. Tudi Clapton je bil po očetu, vojaku, ki je v času druge svetovne vojne služil v Angliji, Kanadčan. Ameriški zvok ga je potegnil, pri raziskovanju pa je odkril tedaj razmeroma anonimnega izvajalca J. J. Cala, človeka, s čigar skladbami, kot so Aftermidnight, Cocaine in Call me the breeze, je zaslovel in od katerega se je naučil peti in igrati kitaro na nov, ležernejši način.
Obenem se je konec 60. let spoprijateljil z Georgeem Harrisonom, v čigar dekle Pattie Boyd se je zaljubil, začel prekomerno piti in konzumirati težke narkotike. Več let je Clapton nevljudno očitno Harrisonu pred očmi snubil Boydovo, ki ji je posvečena skladba Layla. A Layla je že leto 1970 in obdobje še enega enkratnega projekta pod imenom Derek and the Dominos.
Pred tem je leta 1969 s Stevom Winwoodom ustanovil še eno super skupino Blind Faith, ki se je s prvim, edinim studijskim albumom povzpela na vrh lestvic v ZDA in Evropi. Hkrati je z bratoma Gregom in Duanom Allmanom igral še v mešani angleško-ameriški zasedbi Delaney & Bonnie. Duan Allman je prispeval tudi drugo kitaro v skladbi Layla.
Kitarski heroj
Ne, Clapton je popolno nasprotje koncepta, da nekdo vse življenje igra v enem bendu. Ali klubu. Premalo mu je bil eden. Lahko bi rekli, da je kitarski »geek«. Podobno kot danes računalnik marsikateremu najstniku (tako kot odraslim) pomeni glavnega družabnika, je bila to za Claptona kitara. Izhod iz duševnih stisk. Na čelu z osnovno, da je imel očeta v Kanadi, mamo pa v Nemčiji, poročeno z drugim kanadskim vojakom. Dolgo je na primer mislil, da sta njegova starša stara mama in njen drugi soprog, za mamo, ki je živela v Nemčiji in se je oglasila enkrat na leto, pa je mislil, da je njegova sestra.
Zasebno od samega začetka ni imel razlogov za srečnost, tako tudi v nadaljevanju ne. Prek turbulenc s Pattie Boyd, s katero se je leta 1979 poročil in leta 1989 ločil, kar je bilo obenem obdobje njegovega najbolj notoričnega alkoholizma in odvisnosti od heroina, do najbolj tragičnega primera, ko je spomladi 1991 njegov štiriletni sin Conor padel iz 53. nadstropja nebotičnika v New Yorku, ker so čistilci pozabili zapreti okno. Leto zatem je izdal skladbo Tears in heaven. Ob alkoholu in narkotikih mu je bila ves čas izhod kitara.
Clapton je kitarski odvisnik. Na prvo mesto Billboardove lestvice skladb se je povzel samo s priredbo Marleyjeve skladbe I Shot The Sheriff leta 1974, a do konca življenja (in po njem) ima zagotovljen status ter poklic kitarskega heroja. Po izboru časopisa Rolling Stone je viceprvak električne kitare vseh časov oziroma takoj drugi po prvouvrščenem Jimiju Hendrixu.
