Naj takoj povem, da nisem kakšen zaprašeni narodnjak, pač pa vse življenje še kako vraščen v našo nacionalno identiteto. Oče Ferdinand je kot mlad pravnik delal v kabinetu generala Maistra. Nas pet otrok je vzgajal v zdravem, vendar brezkompromisnem slovenstvu, kar je bilo pomembno za čas, ko je šlo za biti-ne biti; sestra je celo padla v partizanih. Sam sem bil najglasnejši član komisije za postavitev spomenika generala v Mariboru, ki je bila v Ljubljani. Torej je jasno, kakšen je moj odnos do vsega, kar zadeva rodno grudo. Še dodaten zapik je bilo štiriletno izgnanstvo v Srbijo.
Pravite, da ste v Društvu sami zelo glasni, da bi bile potrebne določene spremembe državnih simbolov, pa vam povem, da jih raje pustite pri miru: ne silite me v mukotrpno zbiranje podpisov za posvetovalni referendum. Kaj pa če bi vaš domet ogorčenosti raje segel tako daleč, da bi se kdaj obregnili ob neizobešanje zastav?
Meritorno vam sporočam, da 7. in 15. člen ZGZH v tem dogodku v predoru niti približno nista bila kršena. Grb so lepo, dobronamerno in v zanosu narisali ob pomembnem dogodku, ne da bi iskali koordinate, kje bo bager prebil zid. Niso ga namerno poškodovali, bila je nuja, višja sila. Z malo fantazije in simbolike lahko dogodek opredelimo tudi kot brisanje meja med državami. Cmok v grlu pa lahko lepo pogoltnemo ob dveletni zamudi pri gradnji predora.
Marko Dobravc, Celje
