Kolumno dr. Matjaža Figlja v Dnevniku spremljam od vsega začetka in vse, kar napiše, absolutno podpiram. Toliko posluha, empatije do nas starih še pri nikomur nisem zasledila. Sem osemdesetletnica, živim sama, sem samostojna, se sama oskrbujem in urejam. Moji hčeri, predvsem pa vnukinje so mi v tehnično oporo: pri računalniku, pametnem telefonu, tehničnih aparatih. Velikokrat mi ponudijo priboljške, a največji priboljšek, energijsko vitaminski napitek, so njihovi obiski. Veliko mi pomeni tudi, kadar pridejo na kratko in rečejo: »Babi, imam samo malo časa, da te vidim.« Druženje z mojimi mi pomeni vse. Več kot hrana. Zame je to največje veselje, stiki z njimi so mi najpomembnejši.
Svoje vrstnice in vrstnike dobro poznam. Razumem naše potrebe in zmožnosti. Smo slabše gibljivi, zato porabimo manj kalorij. Hrane, vitaminov, mineralov je hitro dovolj. Gospa Kneževič piše, da njena mama biva v domu (DSO) že desetletje, je še zelo živa, spremlja dogajanje okrog sebe ... Sprašujem se, kako je lahko v domu preživela celo desetletje, ko je pa oskrba v domu tako pomanjkljiva? Zakaj pa je ne vzame v domačo oskrbo in ji nudi vse potrebno, vključno s prehranskimi dopolnili in napitki? Ali ji kdo prepoveduje prinesti napitke in hrano v dom? Zanjo kot zame so pomembni samo stiki z najdražjimi. Samo to šteje. Prehranska dopolnila, vitamini in minerali ne morejo nadomestiti pozornosti najbližjih. Ravno na to opozarja dr. Figelj v svojih kolumnah: sodobni človek v pomanjkanju časa za svojce izraža z materialnimi dobrinami.
Imam osebno izkušnjo z ostarelimi starši, ki sta zaključek svoje življenjske poti preživela v negovalnem oddelku DSO. Oče je imel raka črevesja in stomo, mati pa je bila dementna do te mere, da nikogar ni poznala. Vsak dan sem ju obiskovala, kljub službi sem to privoščila sebi in njima. Še danes se mi zdi, da je to največ, kar sem jima lahko ponudila.
Danes, ko se vsi na vse spoznamo, lahko pišem samo o dveh področjih, za kateri vem, da sem osebno in strokovno usposobljena: šola in starost. V mojih aktivnih časih, ko smo bile učiteljice še tovarišice, je naše mnenje še kaj veljalo. Danes, ko so moje stanovske kolegice gospe učiteljice, jih vsak, ki ima pet minut časa, ocenjuje kot nestrokovne, krivične in nesposobne. Podobno doživljam ob branju mnenja gospe Kneževič: dr. Figelj je nestrokoven, krivičen in nesposoben. Dvomim, da gospa Kneževič razume globino Figljevih kolumn. Gospod doktor Figelj se vseskozi zavzema za sprejetost, udobje in dobro počutje starostnikov, tako tistih v DSO kot drugih, ki so doma. Dr. Figelj nikoli ni trdil, da je življenje s hranilno stomo neudobno in nedostojanstveno. Nasprotno, zavzema se, da bi bilo življenje s hranilno stomo udobno in dostojanstveno.
Zavedam se, da življenje v DSO ni bivanje v hotelu s petimi zvezdicami, pa vendar zagotavlja zadovoljivo oskrbo za tiste, ki nimajo domače oskrbe na svojem domu.
Velik poklon dr. Figlju, njegova mnenja in prizadevanja so za nas stare neprecenljiva.
Nada Kratovac, Ljubljana