Kuratorki Lara Plavčak in Urška Aplinc sta k sodelovanju na razstavi Bolano, ki sta jo pripravili v Galeriji Škuc, povabili mednarodne umetnice_ke Johanno Hedva, Finnegan Shannon in RA Walden, ki živijo z oviranostjo ali kronično boleznijo, o čemer na različne načine govorijo tudi v svojih delih. Kot kuratorka čitalnice je sodelovala še Olivia Spring, ustanoviteljica in urednica revije SICK Magazine, ki jo ustvarjajo kronično bolni ali kako drugače ovirani ustvarjalci. Razstava sicer v ospredje postavlja povezovanje, vključenost, predvsem pa dostopnost za ovirane, ki pogosto izpadejo iz različnih družbenih diskurzov, pri čemer so njihove izkušnje in težave praviloma razumljene kot stvar zasebne narave. Toda osebno je politično in kot takšno – v primeru razstave – namensko postavljeno v javni prostor, ki so ga v Škucu z natančnim premislekom prilagodili osebam z oviranostmi. Naslov skriva dvojni pomen: »bolano« kot negativni prizvok predsodka glede bolezni in »bolano« v smislu slenga, ko je nekaj zelo dobro.
Oviranost ni stvar individualne zgodbe, ampak je družbena stvar, poudarja Lara Plavčak. »Razstavljalke_ci, ki se identificirajo kot kronično bolne_i ali ovirane_i, o tem govorijo kot o izkušnji, ki jo živijo, pri čemer se navezujejo na institucionalno kritiko, sploh umetnostnega sistema in življenja v abilistični družbi. Eno izmed del video umetnice_ka RA Walden denimo opozarja, da bomo nekoč vsi ovirani, če bomo imeli srečo in dočakali starost, ki lahko prinese različne bolezni. Video je nekakšen manifest, ki govori o utopični prihodnosti, v kateri bomo skrbeli drug za drugega, naj bo to za ovirane ali neovirane, pri čemer bodo slednji razumeli potrebe in želje oviranih. To je recimo tema, o kateri bi se morali več pogovarjati.« Urška Aplincdodaja, da »oviranost ni samo medicinska diagnoza ali pravna opredelitev, ampak živeta izkušnja oviranosti v družbi, ki te ljudi sama potiska v oviranost zaradi pomanjkanja prilagoditev in razumevanja«.
Sedi, če se strinjaš
Kuratorki izpostavljata delo pisateljice_a, umetnice_ka in glasbenice_ka Johanne Hedva, avtorice_ja eseja Teorija bolne ženske, ki je preveden v enajst jezikov. V eseju raziskuje možnosti, kako se lahko oseba z oviranostjo politično udejstvuje. »Pri tem se navezuje na Hannah Arendt in izhaja iz svoje konkretne izkušnje. Ravno v času, ko je obležal_a v postelji in ni mogla_el nikamor, so se začeli dogajati protesti Black Lives Matter. Opisuje, kakšno nemoč je čutil_a takrat,« pojasni Lara Plavčak. Na razstavi je na ogled avtoričina_jeva instalacija Meduza in polž. Gre za risbe, ki so v steno zapičene z noži, nadaljuje Urška Aplinc: »Delo črpa iz sanj, je zelo materialno in se nanaša na tujost tvorb; naslov razstavljenih risb je Bradavičje slike. Hedva v svoji praksi prepleta misticizem, rituale, alternativna vedenja, znanja prednikov, prednic, vse to pa vodi nit ukvarjanja z dostopnostjo in oviranostjo. Na enem izmed dogodkov smo predstavili tudi njen_gov novi roman Your Love is Not Good, ki ga je spremljal pogovor s Suzano Tratnik.«
Zanimivo je delo Finnegan Shannon, ki je direktno institucionalno kritično do pomanjkanja dostopnosti. Na razstavi so tri izvezene škatle za robčke, ki ponazarjajo gesto skrbi in medsebojnega razumevanja v javnem prostoru, v katerem čustvovanje in ranljivost še vedno veljata za slabost. Urška Aplinc pravi, da lahko obiskovalci te robčke tudi uporabljajo. Ob tem izpostavi še eno avtoričino_jevo delo: »V galeriji je postavil_a klop, ker v muzejih in galerijah velikokrat manjka sedišč. Klop na nevsiljiv način vabi vsakogar, ki je utrujen ali ne more več stati, da sede in si tako ogleda druga dela. Tovrstno pomanjkanje postavi v prakso in hkrati nudi estetsko izkušnjo.« Na klopi je napis: »Utrujen_a sem. Sedi, če se strinjaš,« s čimer Shannon izpostavlja, da v nasprotju z individualistično mentaliteto medsebojna odvisnost ni nekaj slabega.
Kuratorki sta še prepričani, da nima smisla postaviti razstavo in hkrati zgrešiti bistvo teme, zato je razstava Bolano prilagojena ljudem z različnimi oviranostmi; med drugim so publikacije in razstavni teksti v čitalnici prilagojeni slepim in slabovidnim, dela so postavljena nižje za uporabnike invalidskih vozičkov, skupaj z Galerijo Škuc so sofinancirali postavitev klančine v prostoru, z gostilnico Druga violina so dogovorjeni, da lahko obiskovalci z invalidskimi vozički uporabljajo njihove toaletne prostore. »Obiskovalcem so na spletu na voljo vse informacije, da lahko lažje načrtujejo svoj obisk, denimo, kako široka je rampa pri vhodu in kako široka je v prostoru. Vse to je že uveljavljena praksa večjih galerij in muzejev v tujini,« razloži Lara Plavčak. Sogovornici si želita, da bi se tovrstne prakse dostopnosti vse bolj uveljavile tudi pri nas, ker se o njih premalo govori.
