Nadija Vorobej si na deževno popoldne v vasi Andriivka, 30 milj zahodno od Kijeva, ogleduje svoj uničen dom. »Marca so me ruski vojaki dobesedno odnesli iz hiše, da so se lahko sami namestili v njej,« je dejala 66-letnica. Dva tedna pozneje, 18. marca, pa je bilo posestvo v bojih popolnoma opustošeno, saj je zgorelo po veliki eksploziji. Ukrajinske oblasti ji od takrat še niso ponudile pomoči, zato pa so ji na pomoč priskočili njeni prijatelji. Kljub temu pa pravi, da bo sama težko pokrila vse stroške popravil, saj si komaj pokrije osnovne življenjske potrebščine.
Prostovoljci so ji sicer podarili majhen ladijski zabojnik, a je brez vode in plina. »Jaz temu rečem pasja uta,« pravi Nadija. Četudi so priča vseobsežnejšemu uničenju, pa je prepričana, da je prav, da se Ukrajina še naprej bori proti Rusiji. »Zmagali bomo, na svoji zemlji smo. Močni smo, oni so prišli sem. Ne potrebujemo njihove zemlje. Nismo jih povabili.«
Ko smo se vrnili, smo ugotovili, da nimamo ničesar
Nekaj milj stran, v bližini mesta Buča, kopač iz urada lokalnega župana čisti območje Tatjanine koče ob jezeru. Za 55-letnico je bilo to dolgo čakanje, a je vesela, ker končno vidi napredek.
»Vsaj dobila bom novo hišo,« pravi, medtem ko njen mož Valerij z lopato odmetava še zadnje ruševine njunega zravnanega posestva. Par je sicer mislil, da bo zunaj prestolnice varen, a so kmalu po začetku vojne prišli Rusi. Njuno garažo so uničili v začetku marca, nato pa sta jo zakonca s Tatjanino mamo in družinskim psom zapustila in se tako izognila tudi raketnemu napadu na njun dom 25. marca. »Pobegnili smo samo s trenirkami; ko smo se vrnili, smo ugotovili, da nimamo krožnikov, pribora, ničesar.«
Montažni bloki v Buči niso dovolj za reševanje milijonov ljudi
V Buči so že zgradili nekaj montažnih blokov, ki jih financira poljska vlada. Imajo skupna stranišča, kopalnice in štiri pograde v vsaki majhni družinski sobi. To je lepa gesta, ki pa ne zadostuje za reševanje milijonov ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo.
Olga Išenko, 49, iz obrobnega mesta Slavjansk živi v eni od novogradenj in deluje kot skrbnica bloka. Ob invaziji se je odselila na zahod, da se je lahko izognila vsakodnevnemu obstreljevanju. »Doma je seveda bolje. Če bo možnost, da se vnrem domov, se bom vrnila«. Išenkova je razmeroma zadovoljna s svojimi trenutnimi življenjskimi pogoji, vendar pa opozarja, da njeni prijatelji še vedno ne najdejo ustreznih namestitev, prav tako pa jim zmanjkuje denarja.