Leta 1982 se je punk rock glasba razcepila v različne oblike alternativne glasbe oziroma prešla v novi val, s katerim so uspevale zasedbe, kot so bile Film, Haustor, Idoli in še kdo. A rock'n'rolla, ki bi izhajal iz osnov, kakršne so utemeljili Chuck Berry, Little Richard in ostali afroameriški prvaki, ni igral praktično nihče. V bistvu tega ni počel nihče niti pred njimi. »Težko je bilo razumeti, o čem sploh pojejo. Nihče ni pisal besedil, ampak so za to uporabljali pesnike s strani,« je za starojugoslovanske rockerje dejal Zoran Kostić Cane, vokalist in vodja Partibrejkersov, kot tudi: »Novi val je bil neorganska glasba, ki jo je danes težko poslušati. Potem so pa prišli Cramps in ta njihov fuzz.«
Kostić je letnik 1964, torej deset let mlajši od osnovnih punk prvakov iz zasedb, kot so denimo Pankrti, Paraf ali Pekinška patka, čeprav tudi on oziroma Partibrejkers izhajajo iz punk rocka. Prvi Kostićevi zasedbi je bilo ime Kopilad ali po slovensko Pankrti, kar samo po sebi govori o vplivu Kodeljeva na Beograd. Pri 15 letih je z njimi nastopil vsega enkrat, na nekem punk pustovanju v Beogradu, kjer pa je nastop končal z zlomljeno čeljustjo, saj nekomu niso bila všeč njegova odrska izvajanja. Med skladbo Sprej protiv seljaci je Kostić občinstvo v prvih vrstah res gostil z nekakšnim razpršilom. Nadaljeval je v zasedbi Urbana gerila, ki je bila še vedno bolj ali manj beograjska punk atrakcija, medtem ko je njegovi naslednji zasedbi Radnička kontrola že uspel alternativni hit Dosada, oktobra 1981 je pa gostoval tudi v Ljubljani kot predskupina Šarla Akrobata. V Ljubljani sta obe zasedbi tudi razpadli.
Drugače od vsega
Tako Urbano gerilo kot Radničko kontrolo je slišati na plošči Artistička radna akcija iz leta 1981, ki so se jo pri zagrebški založbi Jugoton lotili urgentno posneti potem, ko so nekaj prej s ploščo Paket Aranžman, ki je proslavila zasedbe Električni orgazam, Idoli in Šarlo Akrobata, ugotovili, da je novi val lahko komercialen. A izmed desetih zasedb iz Artističke radne akcije je obstala samo U škripcu. In pa obstala je skladba Dosada od Radničke kontrole, s Kostičem na vokalu, ki recitira o osamljenosti in nuji, da gre ven, v refrenu se pa neprizanesljivo do lastnih glasilk dere: »Baš sada, kad ima para, a nemam s kim potrošiti.« V beograjščini, kakršne prej ni bilo slišati in ki jo je v nadaljevanju kariere razvil v »brand«. V mistično pridigarsko rock'n'roll govorico, ki je zvenela še bolj beograjsko od Dragana Nikolića v vlogi Floyda v filmu Nacionalna klasa.
V nobeni od prejšnjih njegovih zasedb ni bilo veliko sledi bluesa, čeravno je bil sam z njim seznanjen. Ta se je pojavil šele v zvoku Partibrejkers oziroma potem ko je v vlogi bančnega uslužbenca izza okenca spoznal Nebojšo Antonijevića, tri leta starejšega kitarista, ki je v času punk rocka v vztrajal na starorockerski liniji in v zasedbi Butik preigraval Allman Brothers Band. Nastala je naveza Antona in Caneta, agresiji nenaklonjenega privrženca starega rocka in tedaj po incidentnosti že razvpitega beograjskega punk rockerja. Antonijević se spominja: »Zgodilo se je nekaj, nek proces, naelektrenje, moment, ko dojameš, da je to – to. Spomnim se našega prvega koncerta oktobra leta 1982. Stopili smo na oder, začeli igrati in jaz sem dojel, da bomo fenomenalen bend. To je bilo zame veliko odkritje.«
Na ploščo so morali počakati tri leta, tudi v tem primeru je pa šlo za založbo Jugoton, kjer sprva niso vedeli, kaj naj z njimi. Ključno besedo v njihov prid je rekel tedaj že etablirani Johnny Štulić, ki jih je slišal na koncertu v Zagrebu in se nad njimi navdušil. Še en zagrebški medij jih je proslavil. Revija Start v zapisu, iz katerega je izhajalo, da se na njihovih koncertih zaradi Kostićeve incidentnosti ni pametno približevati odru, kar je Partibrejkersom dalo njim dobrodošel pridih notoričnosti.
Ko se je leta 1984 v etru pojavila skladba Hiljadu godina, je ta zvenela drugače od vsega, kar je bilo pred tem v Jugoslaviji posnetega. Pred njo se je težko spomniti južnoslovanske avtorske rhythm and blues skladbe, v kateri bi se dalo slišati duh Boja Diddleya, torej ameriškega blueserja, ki je direktno vplival na Rolling Stones, kar je najbolj očitno v njihovi skladbi Fade Away, v kateri so uporabili specifični Diddleyev ritem. Podobno kot Partibrejkersi v Hiljadu godina.
Zadržali status neomadeževanih
Da je duh prvinskega rock'n'rolla ujel prepričljiv izraz šele z njimi, si je razložiti s tem, da so bili pač mlajši od predhodnikov in da so že pripadali generaciji, ki je imela na voljo večjo ponudbo plošč, časopisnih člankov, radijskih in televizijskih oddaj ter številnih drugih pomembnih informacij, ki prej odraščajočim niso bile na voljo.
V izrazu Partibrejkersov ni bilo kančka prostora za folklorne vplive in ljudsko melodiko. Strogo so sledili rock'n'roll obrazcem, z njimi pa je obenem začel pridobivati na veljavi pojem urbanosti, česar izpričani predstavniki so bili. Skladbe oziroma besedila, kot Ulični hodač, Ona živi na brdu, Noč, Ako si, Novi dan, Gubitnik, Ti moraš biti moja, če ob Hiljadu godina naštejemo najpomembnejše s prvenca, so se nanašale na urbane situacije. Tudi zvenele so tako. Bolj beograjsko kot glasba kogar koli drugega.
V 40 letih obstoja se Partibrejkers niso razlezli v institucijo tipa Prljavo kazalište. Tudi v Ljubljani se od približno trideseterice, ki je doživela njihov prvi koncert v Šentvidu leta 1985, niso povečali do kapacitete Stožic, temveč kvečjemu Cvetličarne ali Kina Šiška. Še najbolj obče komercialen trenutek se jim je zgodil leta 1989 s ploščo Partibrejkers III., na kateri je tudi skladba Kreni prema meni. A skladno s tem so Beograjčani zadržali status neomadeževanih. Ansambla brez slabe točke v karieri, tako glasbeno kot kar se tiče drže zunaj odra. Bend, ki ni nikdar izdal lastnih načel. Tako kot jih je v socializmu motil obči dolgčas, so v devetdesetih javno nasprotovali vojni, se posmehovali nacionalizmom in drugim stanjem kolektivne norosti, ki omejujejo svobodnost posameznikov, kot so oni sami. »Kaj pomeni Partibrejkers? Žurolomci? Ne, temveč človeka, ki govori resnico in je proti ustaljenosti,« pravi Anton.
