»Pred leti me je skupina pohodnikov ogovorila, ali lahko pri nas naročijo pečjakove štruklje s čokolado, pa sem bila sprva kar malce jezna, potem pa sem se spomnila, da mi je neki gost prejšnji dan prinesel milko, in sem se znašla. Iz bedarije sem čokolado postavila na vroč skutni štrukelj in to je bilo to. Fotografija je zakrožila po družbenem omrežju in naši štruklji so postali znani daleč naokoli,« zgodbo o uspehu strne kuharica in oskrbnica planšarije na planini Prevala Urška Lukan.
Dober glas seže v deveto vas, z njenimi izvrstnimi štruklji, pripravljenimi iz domače skute in prelitimi s tablico različnih vrst čokolade, pa se v letošnjem poletju poleg številnih domačih in drugih tujih gostov še posebej radi sladkajo Francozi. Ti na planino množično zahajajo zaradi kulinaričnega prispevka v nekem francoskem časopisu, v katerem je novinar podrobno popisal Urškino specialiteto.
»Neverjetno, kakšno reklamo nam je naredil! Sicer pa moram priznati, da pri nas prav nič ne pretiravamo glede ponudbe. Poleg štrukljev postrežemo še ajdove žgance z ocvirki, kislo mleko, jabolčni zavitek, joto s klobaso ali kakšno drugo jed na žlico. Pohodniki imajo radi tudi naš borovčevec, kot smo poimenovali domačo žgano pijačo, pripravljeno iz borovih igric, storžev in še česa, kar naj ostane skrivnost,« ostaja skromna Lukanova.
Življenje v dolini je s svežim gorskim zrakom na 1311 metrov visoki planini na južnem pobočju Begunjščice zamenjala pred sedmimi leti. Da se obkrožena s čudovito naravo in brezmejno svobodo tam neizmerno dobro počuti, mamica triletne hčerke ne skriva, vseeno pa prizna, da zna biti njeno vsakodnevno delo od jutra do večera včasih zelo naporno.
Poliglotska pastirica in vrtnarka
»Če bi ljudje vedeli, koliko dela je, bi razumeli, zakaj smo v začetku avgusta vrata planšarije za dva tedna zaprli in šli na morje. Človek se mora kdaj tudi malo spočiti, čeprav tega številni pohodniki, ki so naleteli na zaprto postojanko, niso razumeli in so svoje razočaranje delili na spletu. Veste, med tednom sem v kuhinji in strežbi sama, konec tedna se mi pridružita gospe iz doline. Vesela bi bila dodatne pomoči, da bi si lahko na trenutke vsaj malo oddahnila, a kaj ko ni delovne sile. Po mojem mnenju za pomanjkanje delavcev v gostinstvu ni kriva korona, ampak prevelika socialna pomoč, ki je v naši državi na voljo brezposelnim,« je jasna sogovornica.
Dobro se znajde tudi na svojem zelenjavnem vrtu, včasih pa se mora na planini soočiti tudi s posebnimi željami obiskovalcev. »Oh, ti naši korončki! Nekateri pohodniki mislijo, da so prišli v gostilno, in sploh ne vedo, da so v planšariji. Sprašujejo me, če lahko naročijo ocvrt krompirček, dunajski zrezek, kavo iz avtomata,« v smehu zaupa Gorenjka. Otroštvo je preživela v Radovljici, kjer je vrsto let kuhala v tamkajšnji priznani gostilni, želja po novih izkušnjah pa jo je zanesla tudi na ameriško potniško ladjo, v Veliko Britanijo in veleposlaništvo Egipta v Ljubljani, kjer je prav tako skrbela za lačne trebuhe. Zaradi večletnega dela v gostinstvu na tujem govori več tujih jezikov, zato ji razposajene družbe med obiskovalci planšarije nikoli ne zmanjka. Pa tudi dela ne – v vlogi pastirice Urška namreč skrbi tudi za večdesetglavo živino in svoje kravice ljubkovalno imenuje »bejbe«. V njihovi družbi je dan lepši in prijaznejši, zatrjuje junakinja Prevale.
