Ni problem v ministrici, problem je v zakonodaji. Zakonodaja je tista, ki bistveno prispeva k psihološki motiviranosti državljanov pri udeleževanju v tej večni slovenski domačijski disciplini: kdo se bo (prvi) prikoritil, ko država nekaj tala. Kdo ima do tega predpravice? Kdo je najbolj »ranljiva skupina prebivalstva«, kot temu navijači lepo rečejo? Katera javna ustanova si v korelaciji s svojo tehnično podhranjenostjo nebeško mano pač najbolj urgentno zasluži?
Karkoli že država tala, vedno je v zakonu neka luknja, na katero ministri sploh ne pomislijo, iznajdljivi državljani pa jo na polno izkoristijo. Ali jo vsaj hočejo izkoristiti. Ker ni nujno, da je zakonodaja razumljivo napisana. Kriva pa ni samo Emilija Stojmenova Duh sama, temveč ta slovenska navada ali razvada, da vlada improvizira pri flikanju sistemskih oziroma ekonomskih lukenj.
Verjamem, da prenekatera šola zelo potrebuje več računalnikov. Toda v dani situaciji se vladi očitno zdi lažja rešitev, da vsaj del teh računalnikov zainteresiranim šolam zagotovi v okviru kontingenta, prvenstveno namenjenega socialno ogroženim in tako imenovanim najranljivejšim skupinam prebivalstva. Tej državi ne bo zmanjkalo dela. Nam pa ne razlogov za nezadovoljstvo. x Večer v nedeljo
