Steam deck je Valvova prva ročna igralna konzola. V resnici gre za pravi osebni računalnik v ročni obliki. Z zmogljivim, posebej za steam deck izdelanim AMD-jevim procesorjem in grafično kartico RDNA 2 ter 16 GB delovnega spomina (LPDDR5) zmore pri ločljivosti 1280x800 poganjati tudi zelo zahtevne igre, kot so Cyberpunk 2077, God of War in Elden Ring. Ker je naprava poleg bolj konzolskega vmesnika opremljena z operacijskim sistemom linux, jo lahko uporabljate tudi kot običajni računalnik za brskanje po spletu, pisanje dokumentov … Zlasti če na napravo priklopite miško in tipkovnico. Vseeno pa je njen glavni namen igranje videoiger. Za najosnovnejšo različico s 64 GB prostora za shranjevanje je treba odšteti 419 evrov in še slabih 50 evrov za 256-GB spominsko kartico, ki je pri osnovnem modelu pogoj, da boste sploh lahko kaj konkretnega nanj naložili. Različica z 256 GB sicer stane 549 evrov, različica s 512 GB pa že 679 evrov.
Steam deck je velika naprava. Nam sega od zapestja do komolca in zasede skoraj ves manjši nahrbtnik. Je tudi kar debel in težek okoli 669 gramov. Ker je zaradi vsega tega okoren, ga ne boste radi nosili po rokah. Lepo se prilega le, ko ga držimo v položaju za igranje. Hkrati boste kljub izredno ergonomski zasnovi stvar med uporabo naravno poskušali na kaj nasloniti. Na noge, mizo, kar koli.
Izhodiščno smo bili skeptični tudi glede velikosti zaslona na dotik IPS LCD. Ta ima diagonalo 17,78 centimetra (7 palcev), maksimalno frekvenco 60 hercev (Hz) in svetilnost 400 kandel. Že po prvi uporabi so bile skrbi večinoma pozabljene. Sama slika je povsem dovolj velika za večino iger, zaplete se le pri tekstu. Ta je v nekaterih igrah majhen in je treba napravo približati očem. Zaslon sicer deluje večji od zaslona OLED-različice Nintendove konzole switch. Tudi ta ima sicer diagonalo 17,78 centimetra, a je pri switchu zaslon bolj raztegnjen v širino in nižji. Slika je na steam decku z razmerjem 16:10 zato videti večja.
Ni glasen, ima pa neroden položaj gobic
Dodaten pomislek je bila glasnost ventilatorja. Starejše različice so imele s tem nekaj težav. Model, ki smo ga testirali, je s konca lanskega leta in je bil presenetljivo tih. Kadar z napravo ne igramo iger, ventilatorja niti ne zaznamo, je pa čutiti topel zrak, ki piha skozi reže pri vrhu naprave. Ko zaženemo igre, se zračenje okrepi. Prek vibracij se ga čuti tudi v dlaneh med igranjem. Pri manj zahtevnih igrah ostane pri vibracijah, ko zaženemo kaj konkretnejšega, pa postane konkretnejši tudi zvok ventilatorja. Če boste igre igrali na kavču ob ljudeh, ki gledajo televizijo, jih bo verjetno bolj motilo klikanje gumbov kot ventilacija. Vseeno je treba priznati, da se v tihem okolju zračenje sliši, zlasti ko postane intenzivno, vendar uporabniku ni moteče. Igričarski prenosniki so praviloma dosti glasnejši. Načeloma tudi kratki zagoni intenzivnega zračenja ne bi smeli doseči že zmerne glasnosti televizije. Ne računajte pa, da boste kaj intenzivnega lahko igrali v postelji ob nekom, ki ima rahel spanec, ali pa ob nekom, ki bere in ga zvok ventilatorja že sicer moti.
Kar zadeva kontrole, imamo mešane občutke. Gumbi za smeri in ukaze ter menije v igrah so postavljeni zelo posrečeno. Malce nenavaden je položaj krmilnih gobic, hkrati nudijo tudi kar nekaj odpora. Zlasti pri strelskih igrah se mora človek navaditi na nov položaj in trdost gobic. Tudi pritisk na levo gobico, ki pogosto služi ukazu za tek, ni najbolj eleganten. Pod gobicama sta še sledilni ploščici. Presenečeni smo, da ju nismo med igranjem ponesreči nikoli pritisnili. Več težav je bilo z iskanjem gumbov za steam meni in nastavitve naprave. Zlasti v temi smo pogosto slepo pritiskali po sledilnih ploščicah, preden smo ju našli. Na vse to se je sicer možno navaditi. Največ preglavic pa so nam povzročali gumbi na hrbtni strani. Ker ob napetih igrah lahko tesneje stisnemo igralne ploščke, smo večkrat pomotoma pritisnili kak hrbtni gumb in izvedli poteze, ki jih nismo želeli. Kdor ima podobne navade, bo razmislil o izklopu gumbov. To je treba storiti v meniju za kontrole pri vsaki igri.
Veliko časa bo šlo za brkljanje
Tudi sicer pričakujte veliko brkljanja. Prva dva dneva testiranja smo veliko večino časa porabili za nastavitve. Najbolj smo se zamudili pri nastavljanju emulatorjev in programov za pretočno igranje videoiger. Za nameščanje programov, ki jih ne najdemo v spletni prodajalni steam, so potrebni obiski namiznega okolja linux ter praviloma tudi spletnih strani ali youtube posnetkov z navodili bolj veščih uporabnikov steam decka. Brkljanje v namiznem okolju linux je sicer možno s kontrolami in virtualno tipkovnico, a je veliko manj zamudno in za živce blagodejno, če imate možnost povezave miške in tipkovnice. Ko so stvari enkrat nameščene, preostane zgolj še brkljanje po nastavitvah za moč, osveževanje zaslona, omejitev frekvence sličic v igrah in še mnogo drugega, kar vpliva na delovanje iger.
Ker gre za ročni osebni računalnik, se igralna izkušnja spreminja od igre do igre. Prvi steam decki so v prodaji že od februarja lani. Valve je vmes sicer močno izpilil programsko opremo in še kakšno strojno težavo. Denimo preglasne ventilatorje. Sama moč naprave pa je ostala nespremenjena in bo takšna ostala, medtem ko bodo igre za PC iz leta v leto zahtevnejše. Že pri starejših, a zahtevnih igrah, kot je Horizon: Zero Dawn, zna med igro prihajati do zatikanja. Rešitev je, kot običajno, znižanje grafičnih nastavitev in prilagoditev moči naprave, da ujamete zlato razmerje med estetiko in avtonomijo baterije. Ta naj bi sicer zdržala od 2 do 8 ur, odvisno od intenzivnosti igre. Po naših izkušnjah so zahtevne igre, omejene na frekvenco slike 40 hercev, zdržale okoli ure in pol. Tudi sicer ne računajte na igranje iger pri najvišjih nastavitvah. Srednje so bolj realne.
Steam vmesnik sicer deluje gladko, brez opaznih težav. Zna pa včasih zamrzniti namizni način. Možnost, da damo konzolo s pritiskom na gumb v »spanje« tudi med igro in nato ob ponovnem »prebujenju« nadaljujemo igro z istega mesta, je odlična. Vendar pozor! Igre, ki morajo biti ves čas povezane s spletom, ob prebujenju včasih zatajijo in vas vržejo v začetni meni.
Sindrom švicarskega noža
Naprava prav tako ne podpira vseh iger v steamovi prodajalni. Nekaj jih podpira delno. Pri teh gre včasih zgolj za malce slabše berljive napise ali pa potrebo po uporabi sledilnih ploščic in virtualne tipkovnice ob zagonu. Oboje je znosno. Večje težave so v primeru, ko nagaja grafika. Nekaj pa je iger, ki preprosto niso podprte. Denimo Destiny 2. Ne zato, ker bi bila grafično prezahtevna, temveč ker sistem za preprečevanje goljufanja tega ne dovoljuje. Takšnih iger je še več. Steam je sicer dokaj transparenten glede tega, kaj deluje in kaj ne. Zato se o združljivosti velja pozanimati pred nakupom. Je pa nekaj teh iger možno na steam decku igrati pretočno prek platform, kot sta geforce now ali boosteroid. A v tem primeru ste omejeni na doseg vašega modema in 5-GHz wifi signala. Pomeni tudi plačilo dodatne naročnine.
Dodatna prednost steam decka je možnost emuliranja iger z drugih naprav. Popularne so zlasti konzole playstation od 1 od 3 ter Nintendovi konzoli wii u in switch. Tudi tu nekaj deluje, nekaj ne. Predvsem gre za vprašanje dovršenosti emulatorjev. Zlasti pri switchu pa znajo ob kakšnem zatikanju zvoka ali grafike (pri igrah, ki sicer delujejo) stvar zaplesti tudi Nintendove eksotične ideje za kontrole z zaznavo gibanja.
Steam deck je naprava, ki pusti mešane občutke. Je hkrati prevelika in pretežka, da bi bila zares prenosna, a hkrati mnogo raznovrstnejša od kakšnega switcha. Hkrati se zna s časom pokazati omejenost moči naprave. To odpravlja z možnostjo pretočnega igranja iger, za kar pa je zopet premočna in prevelika, a fizično primernejše alternative stanejo enako ali pa so celo dražje in ne zmorejo vsega drugega, kar zmore steam deck z lahkoto. Če je nekoč veljalo, da je bolje imeti več cenejših naprav, ki zmorejo početi svoje naloge zelo dobro, je steam deck relativno poceni naprava, ki zmore (skoraj) vse početi v redu.
