Evropa je dobila novo namiznoteniško središče, potem ko je letos Saarbrücken prvič postal evropski klubski prvak. Zgodba o uspehu nemškega kluba je močno povezana s slovenskim znanjem, saj so sotvorci kluba iz Posarja najboljši slovenski igralci in strokovnjaki v zgodovini slovenske samostojnosti. Slovenski pionir preboja kluba z zahoda Nemčije, ki je iz Ljubljane oddaljen okrog 900 km, je bil Bojan Tokić, njegove uspehe je nadgradil Darko Jorgić. Vodja tamkajšnjega namiznoteniškega centra je Jože Urh, v za Berlinom drugi najmanjši nemški deželi pa veliko svojega časa preživi tudi članska selektorica in trenerka najboljšega slovenskega igralca Andreja Ojsteršek Urh.
V času našega obiska v deželi, ki je po površini velika za osmino Slovenije, v njej pa živi dober milijon prebivalcev, ni bilo reprezentantov številnih držav, saj so dan prej odpotovali na svetovno prvenstvo v Durban. Od Slovencev je bil prisoten le Jože Urh. Hrastničan je po dvakrat na dan vodil treninge v dvorani prekrasnega olimpijskega centra na obrobju glavnega mesta Posarja, ki na severu meji na nemško deželo Porenje-Pfalška (glavno mesto je Mainz), na zahodu na Francijo (od večjih mest je najbližje Metz), na severozahodu pa ima krajšo mejo z Luksemburgom. Univerzitetni olimpijski center je gostil številne športnike iz različnih športnih panog ter držav. V večnamenski dvorani je tretjina namenjena namiznemu tenisu, kjer sicer trenirajo številni najboljši evropski in svetovni igralci, večkrat pa ima priprave tudi slovenska reprezentanca. Znotraj kompleksa s krasnim atletskim stadionom ter številnimi dvoranami in restavracijo je mogoče tudi bivati, center leži v naravi, objekt pa je z moderno infrastrukturo prava paša za oči in sprostitev.
Prvič v Saarbrücknu, ko je bil še pod francoskim ozemljem
Eno najuspešnejših podjetij v regiji je Tibhar. Eden največjih proizvajalcev namiznoteniške opreme novi razcvet doživlja v pokoronskem času, saj se mu prodaja močno povečuje. Na sedežu Tibharja, ki leži na obrobju mesta na poti proti Luksemburgu, nas je prijazno sprejel eden dveh ustanoviteljev podjetja Erwin Berg, oče namiznoteniškega kluba FC Saarbücken, ki sicer še vedno nosi oznako nogometnega kolektiva, a znotraj njega deluje kot samostojna sekcija. Danes 82-letni poslovnež, ki je sedež podjetja prepisal na sina Rolanda Berga, se je ob spominjanju svojih začetkov pomladil. Spomnil se je leta 1952, ko je kot namiznoteniški igralec prvič obiskal Saarbrücken, ko je bil ta še pod francosko upravo. Nemčiji se je namreč priključil štiri leta pozneje, po referendumu leta 1955.
Da je slovenska trojica tako močno povezana s Saarbrücknom, morda ni naključje, saj ima mesto, tako kot Hrastnik, rudarsko tradicijo. Jože Urh se spominja številnih hrastniških delavcev, ki so se odpravili na delo na nemški zahod, rudar pa je bil tudi njegov oče. Tudi Erwin Berg je do leta 1974 delal v rudniku v Saarbrücknu, kjer je opravljal ugledno delo elektroinženirja. Tistega leta je prejel ponudbo Tibharja, če bi mu kot nekdanji igralec (namizni tenis je igral do leta 1960) pomagal pri vodenju podjetja. Ljubezen do namiznega tenisa ga je premagala, tako da je zapustil dobro službo. Spominja se, da je sprva v podjetju, ki ga je od leta 1969 vodil nekdanji vrhunski jugoslovanski igralec in trener Tibor Harangozo (po njem ima po prvih treh črkah imena in priimka podjetje tudi ime), delal kot deklica za vse. Berg se Harangoza, ki je leta 1939 v Kairu z Jugoslavijo osvojil srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu, spoznal v kampih v Saarbrücknu. Le-teh se je od leta 1952 udeleževal vsako leto. Namizni tenis je igral tudi Tiborjev brat Vilim Harangozo.
Šok ob nenadni Harangozovi smrti
Naš sogovorec poudarja izjemni Harangozov um na vseh področjih. Do konca šestdesetih let je bil namreč lopar enoten, vsi igralci so ne glede na način igranja uporabljali enake igralne obloge in lesene deske. Erwin Berg se spominja, kako je leta 1969 Tibor Harangozo prišel do ideje, da bi napadalci in obrambni igralci uporabljali različne obloge. Vizijo je Harangozo po Bergovih besedah prvič predstavil na Japonskem. Realiziral jo je leto kasneje, kar je pomenilo pravi namiznoteniški razcvet in revolucijo. Ton Erwina Berga se je spremenil, ko se je spomnil leta 1978, ko je bila ogrožena prihodnost vse bolj rastočega podjetja. Tedaj se je Tibor Harangozo odpravil na dopust v Opatijo, kjer je pri 56 letih v bazenu doživel srčni infarkt in umrl.
»Njegova žena ni imela interesa za prevzem podjetja. Rekel sem si, da sem se v štirih letih veliko naučil, zato si bom dal dve leti časa, da vidim, kaj lahko storim s podjetjem. V tem času sem veliko posloval predvsem po Jugoslaviji in Romuniji ter se počasi širil po Evropi in Japonski. Zavedal sem se, da se lahko širimo le z lastnim katalogom. Če pa se želiš reklamirati, moraš proizvajati svoje produkte. Na podlagi te ideje smo se začeli širiti po Aziji, kjer smo izdelovali tekstil, v nadaljevanju tudi v Egiptu, kjer imajo odlični bombaž. Svoje produkte sedaj proizvajamo tudi v Pakistanu, Japonski, Italiji in Sloveniji, kjer je pri družini Janškovec center za izdelavo lesenih loparjev. Naš prvi proizvod je bila obloga speedy spin, ki je Tibharju utrla pot k profesionalnemu namiznemu tenisu,« se spominja Erwin Berg ter ponosno pokaže sedež podjetja, ki se od leta 1990 ves čas širi, sprva v dolžino, v zadnjih letih pa višino.
Že prvo leto polfinalisti
Izjemen napredek Tibhar doživlja po svetovni zdravstveni krizi. »Razlog je v tem, da smo bili pred covidom polni z zalogami, ko se je čez noč vse ustavilo. Ko so se omejitve sproščale in so imela druga podjetja težave z dostavo in dobavo, predvsem iz Azije, smo imeli sami robe dovolj, poleg tega pa imamo zelo dobre poslovne partnerje tako na Kitajskem kot Japonskem. Naročniki so bili z našimi proizvodi zadovoljni, zato smo v tem času pridobili številne nove odjemalce,« meni Erwin Berg, ob katerem je bil v času našega obiska ves čas prisotna njegova desna roka, tehnični direktor Nicolas Barrois.
Srce Erwina Berga bije za namiznoteniški klub. Na vsaki tekmi je prisoten na klopi ob igralcih, z njimi diha in živi. »Leta 2007 so me iz nogometne podružnice, od katere smo se kasneje odcepili, a ohranili odlične odnose, vprašali, če bi lahko pomagal klubu, ki je pred tem ves čas nihal med drugo in tretjo nemško ligo. Vprašal sem Rolanda, če bi lahko malce bolj finančno podprl projekt. Že dve leti kasneje smo se uvrstili v najmočnejšo ligo. Podvig nam je uspel šele 1. aprila, ko so imeli skoraj vsi igralci že podpisane pogodbe za naslednjo sezono,« se spominja Tibharjeva starosta. »Pred tem nam je Bojan Tokić obljubil, da bo igral za nas, če se uvrstimo v prvo ligo, v nasprotnem primeru si bo že našel kakšen klub. Potem smo unovčili dobre vezi z Charlerloijem, kjer Hrvat Gačina ni skoraj nič igral, tako da nam ga je belgijski klub posodil. Leunga Chunga Yuana iz Hongkonga pa smo prepričali, da je podaljšal kariero še za eno leto, potem ko jo je želel kot igralec Würzburga skleniti. Sestavili smo ekipo, s katero smo se že v uvodni sezoni uvrstili v polfinale bundeslige, kar nam je odtlej uspelo vsako leto,« ponosno pove Erwin Berg.
Direktor si je ob slavju strgal Ahilovo tetivo
Po izjemno uspešni debitantski sezoni v najmočnejši nemški ligi se je Gačina vrnil v Charlerloi, prišla pa sta Nemec Steger in Portugalec Monteiro. Skupaj s Tokićem so leta 2013 osvojili prvo lovoriko, potem ko so postali pokalni prvaki Nemčije. Leto kasneje so osvojili evropski pokal. Kasneje se je zamenjalo nekaj igralcev, a lovorik ni bilo. »Zgodbo smo leta 2016 začeli graditi na obetavnem mladem igralcu Patricku Franziski, dve leti kasneje pa se nam je pridružil Darko Jorgić. Pridobili smo dva izjemno talentirana in motivirana igralca, kar se je izkazalo za ključno potezo. Že prvo sezono smo se uvrstili v ligaške finale, naslednje leto pa dvignili pokal nemških prvakov. Uspešno smo igrali tudi v ligi prvakov, vrhunec pa doživeli letos s finalno zmago proti Borussii Düsseldorf,« razlaga 82-letni poslovnež. Še vedno vsak dan prihaja v službo Tibharjevega podjetja, ki skrivnost uspeha povezuje z družinskim ozračjem vseh zaposlenih.
Letošnji finale lige prvakov bo pustil poseben spomin. Ne zgolj zaradi osvojene lovorike, temveč poti do nje. Saarbrücken je prvi dvoboj finala v razprodani dvorani v središču mesta izgubil z 2:3, povratnega v Düsseldorfu pa dobil z enakim izidom. Odločali so dodatni trije dvoboji na en dobljeni niz, v katerih je odločilno točko prispeval Darko Jorgić, medtem ko je bil najboljši igralec Saarbrückna v finalu Patrick Franziska. Slavje ob zmagoslavju je pustilo davek pri direktorju Tibharja Rolandu Bergu, ki si je med skakanjem strgal Ahilovo tetivo, posledice pa bo čutil še nekaj časa. Na vprašanje, kakšen je proračun kluba v primerjavi z najboljšimi evropskimi ekipami, je Erwin Berg odgovoril: »Po višini proračuna se ne moremo primerjati z Düsseldorfom, kjer imajo zelo visoke pogodbe s štirimi, morda celo petimi igralci, ali Ochsenhausnom. Pri nas imata takšni pogodbi le Jorgić in Franziska. Morda od njiju zasluži celo več Matthias Falck, a po drugi strani ima Bremen le enega tako kvalitetnega igralca.«
