Resda je Tomaž Domicelj leta 1969 pri beograjski založbi PGP izdal prav tako akustično oziroma kantavtorsko ploščo Srečanji s štirimi skladbami, v Beogradu pa je proti koncu šestdesetih delovala akustična zasedba Porodična manufaktura crnog hleba, a veljajo Odpotovanja za prvi kantavtorski album v Jugoslaviji. Cocktail Marka Breclja je izšel leta 1974, istega leta so album Stvaranje izdali tudi Beograjčani, medtem ko se je večji del slovenske akustične scene z izvajalci in skupinami, kot so Kladivo, konj in voda, Sedmina, Andrej Šifrer, Marjan Smode, Jani Kovačič, Mateja Koležnik, Bojan Drobež, Peter Meze in še kdo, pojavil proti koncu sedemdesetih oziroma v začetku osemdesetih. A tudi Odpotovanja naj bi bila dejansko letnik 1974. Matevž Brecelj, avtor dokumentarca o Odpotovanjih, ki v okviru RTVS nastaja te dni, pravi: »Pravzaprav nihče od vpletenih ne ve točno, kdaj je plošča Odpotovanja izšla. Na njej je letnica 1973, a iz zabeležke Bogdane Herman izhaja, da je izšla kasneje oziroma aprila 1974. Kar je gotovega, je to, da je nastajala leta 1973 v Ljubljani. Zakaj dokumentarec o Odpotovanjih? Ker gre po mojem mnenju za zvočni spomenik svežine upora in ustvarjalnosti.«
Nikoli ni bil popevkar
Odpotovanja so nastajala v zasebnem stanovanju oziroma v kopalnici stanovanja na Prešernovi cesti, kar posnetkom daje poseben kontekst. Dandanes je snemanje glasbenih izdelkov doma nekaj povsem običajnega, leta 1973 kot dolgo potem pa nikakor ne. Tudi če se ozremo po svetu, lahko ugotovimo, da je primerljiv dosežek na svetovni ravni kvečjemu plošča Nebraska Brucea Springsteena iz leta 1982, ki jo je Američan samostojno doma posnel na štirikanalni snemalnik, pa vendar ne z namero in zavedanjem, da snema ploščo, ampak je ustvarjal poskusne posnetke, da bi skladbe lažje predstavil svoji skupini. V rekordni noči je Springsteen na primer posnel 14 skladb.
Snemanje Odpotovanj je bilo prvotno mišljeno v studiu Radia Študent, vendar pa je bilo tam ves čas preveč nemirno. Bili so razgibani časi, dve leti po zasedbi filozofske fakultete in leto po odstavitvi Staneta Kavčiča oziroma notranjepartijskem obračunu z liberalizmom ter po prevladi trde linije s Francetom Popitom na čelu, ko so se tudi na ulici začele ukinjati določene svoboščine, o čemer je pred časom na teh straneh govoril Bor Gostiša, še en legendarni akter tedanjega dogajanja: »Do leta 1973 se je dalo hašiš v Ljubljani kaditi javno in nemoteno, po tem letu pa ne več.« A v jugoslovanski popularni glasbi je bil to obenem čas, ko se je pop oziroma rock glasba začela oddaljevati od politično korektne forme popevke, za prelomen primer tega velja plošča skupine Time iz leta 1972. Če so rock ansambli pred tem progresivne kitice radi zapeljali v popevkarske refrene, tipičen primer tega so bili Indexi, so si Time privoščili zgolj sebi lastno rockersko atmosfero. In sebi lastno atmosfero si je privoščil tudi Pengov, ploščo, na kateri je sploh težko slišati klasičen refren, namesto tega pa intimistično ponavljajoče se vzorce, ki niso nagovarjali množic, ampak posameznika.
Pengov je bil od otroških oziroma zgodnjih mladinskih let samosvoj človek, se spominja Janez Bončina, eden njegovih najzgodnejših prijateljev in glasbenih partnerjev. »Nikoli ni bil popevkar. Samosvoj je bil že kot otrok, ko sva začela igrati kitaro po haustorjih, ker sva bila soseda. On, Andrej Mauser, kitarist Škorpijonov, prvega beat benda v Sloveniji, in jaz. Takrat smo gojili večglasja in igrali pesmi Simona and Garfunkla. Njegova edina pop avantura je bila, ko sem ga nagovoril, da je šel k Mladim levom zapet Odo Ireni, obenem je pa on Tomažu Domicelju predlagal, da jaz pridem igrat k Helionom.« Oda Ireni je skladba o posiljenem dekletu iz leta 1967, medtem ko je Pengov prvič javno nastopil leta 1964, kar pomeni, da je razmeroma dolgo pripravljal svoj debi. A kot dodaja Bončina: »Pengov se ni nikdar pustil speljati, ampak je bil vedno svoj, zato je tudi legenda. A njegova Odpotovanja so začela nastajati že v času našega otroštva. Že tedaj je kazal zanimanje predvsem za kantavtorstvo.«
Pripravljala so se dolgo
Čeravno naslov plošče daje vtis, da gre za filozofski pojem, Aco Razbornik, ki je ploščo posnel na Revoxov kolutni snemalnik, razkriva, da je naslov predvsem skladen s tem, da je bil Pengov dejansko popotnik. »Plošča oziroma motivi za skladbe so nastali na potovanjih. Obiskal je vso Evropo in po več mesecev bival na tujem, na primer v Grčiji. Plošča se je kuhala dolgo časa, snemanje pa je bilo težavno, saj je bila v hiši na Prešernovi slaba električna napeljava, kar je pomenilo, da se je na posnetku slišalo sleherno stikalo, ki ga je kdo v hiši pritisnil, zaradi česar smo morali izvedbe ponavljati. Obenem so posnetki izšli, ne da bi jih popravljali v kakšnem drugem studiu, prav tako ni bilo masteringa in je vse, kar je bilo posneto, ostalo nepopravljeno. Danes so za to možnosti, takrat jih ni bilo. Tako se lahko na kakem mestu sliši, da zabrenči struna kitare, kar pa je spet dodatna specifika, saj je Pigl, kot je bil njegov vzdevek, igral kitaro na povsem svoj način. V povsem svoji uglasitvi, obenem pa je imel na kitari dva različna tipa strun. Tanjše strune so bile kovinske, medtem ko je imel basovske iz najlona. Tudi v tem smislu je bil inovator.«
Da so se Odpotovanja pripravljala dolgo, daje misliti tudi nadaljevanje kariere Pengova, saj do leta 1988 ni posnel ničesar, o čemer Aco Razbornik, kasneje šef studia Tivoli kot še ene slovenske pop institucije, pravi: »Ni nujno, da sam ne bi postal snemalec, če se ne bi posnela Odpotovanja, ker sem snemal tudi že prej, zagotovo je bilo pa snemanje s Pengovom vzpodbudna brca. A potem sem ga osem let oziroma od leta 1980 do 1988 čakal, da sva posnela drugo ploščo Pripovedi. Ni bilo lahko ponoviti Odpotovanj, ki so se pilila dolgo časa, on pa nikakor ni bil mašina.« Po Odpotovanjih in Pripovedih je Pengov posnel še dva celotiva avtorska albuma, Rimsko cesto iz leta 1992 in Biti tu, vendar pa nobeden ni imel dometa prvega albuma kot ene najbolj ključnih plošč slovenske popularne glasbe.
