Vlada britanskega premierja Rishija Sunaka je ta teden razglasila za »teden ustavitve čolnov«, s čimer naj bi pokazala, da obvladuje migrantsko krizo. A je njene namene s svojimi vulgarnimi besedami preglasil namestnik predsednika vladajočih konservativcev Lee Anderson. Migrantom, ki se upirajo preselitvi na orjaško tovorno ladjo Bibby Stockholm, ki so jo spremenili v plavajoči stanovanjski blok z majhnimi sobami, je sporočil, naj »odj..... nazaj v Francijo«.

Vrsta konservativcev ne brani tega zanj značilnega barvitega besednjaka, branijo pa njegovo sporočilo, ki pozitivno odmeva med številnimi Otočani, sploh zagovorniki brexita, saj pravijo, da jim je bral misli. In delijo njegovo jezo, ker vlada porabi skoraj sedem milijonov evrov na dan za nastanitev ljudi s čolnov v hotelih. Lani je to naneslo 2,2 milijarde evrov.

Smrtonosna past

Kritiki pa pravijo, da Andersonova jeza ni bila spontana, ampak načrtovana kot del poskusov konservativcev, da bi si s protipriseljenskimi ukrepi povrnili podporo Britancev. Kritiki tudi trdijo, da je Bibby Stockholm nevaren plavajoči zapor, v katerem so s pogradi in spreminjanjem skupnih prostorov v spalnice za šest oseb povečali število postelj z 220 na 500. Strokovnjaki za požare pravijo, da je smrtonosna past in da vlada, ki naj bi se bila pripravljena odpovedati celo evropski konvenciji o človekovih pravicah, da bi ustavila prihode obupanih ljudi v čolnih, krši vse predpise požarne varnosti. Bibby Stockholm nekateri primerjajo z zaporom, celo z razvpitim Alcatrazom. Carralyn Parkes, županja otoka Portland, pri katerem je ladja zasidrana, pravi, da je grozno, da je vlada v 21. stoletju sploh pomislila na to, da bi nekatere od najranljivejših ljudi na svetu nastanila na tak način.

Vlada brani ladijsko nastanitev azilantov, ki jim ponavadi reče ekonomski migranti, ker je cenejša od nastanitve v hotelih s štirimi zvezdicami. Namerno poudarja zvezdice, čeprav azilanti v nobenem pogledu niso deležni udobja štirih zvezdic. »Ni prav, da jim nudimo nastanitve v hotelih s štirimi zvezdicami,« je dejal državni sekretar za priseljevanje Robert Jenrick, ko je branil Andersenov vulgarni izpad. Dodal je, da so tovorne ladje – plavajoče stanovanjske bloke s sobami – uporabljali tudi za delavce naftne in plinske industrije in za ukrajinske begunce na Škotskem. »Če je bila to dostojna nastanitev za njih, bi morala biti tudi za migrante,« pravi Jenrick.

V Ruando ne, morda pa na Ascension

Na Bibby Stockholm se je do zdaj nastanilo le okoli 15 azilantov od predvidenih prvih 50, saj so mnogi preselitev zavrnili s pomočjo odvetnikov za človekove pravice, ki jih je notranja ministrica Suella Braverman razglasila za pokvarjene odvetnike iz »industrije človekovih pravic«. V desničarskih medijih pa se grdo norčujejo iz tistih azilantov – ljudi s čolnov, ki se na ladjo niso hoteli preseliti zaradi strahu pred vodo.

Na ladjo in tudi v nekdanja vojaška oporišča jih selijo, ker njihove prošnje obravnavajo tako počasi (petkrat počasneje kot na primer v Nemčiji). To je sprožilo alarm med organizacijami za begunce in človekove pravice, od Rdečega križa do Amnesty International. Selitve razglašajo za okrutne in nečloveške. Mnogi migranti imajo vse večje težave z duševnim zdravjem.

Potem ko je pristojno sodišče razsodilo, da jih vlada ne sme pošiljati v Ruando, kot je hotela storiti v dogovoru s to državo in ki ji je že nakazala 140 milijonov evrov, zdaj menda načrtuje selitev večine na britansko kolonijo sredi južnega Atlantika, otok Ascension, ki je oddaljen več kot 6500 kilometrov.