“Vsi so klerikalci”

‘Koliko lahko še traja?« je vprašal Thomas Buddenbrook ob mamini smrtni postelji. »Absolutno nemogoče predvideti,« je odgovoril zdravnik. »Vaša gospa mama nas lahko zapusti v petih minutah ali pa lahko živi še ure in ure ...« In trajalo je ure in ure. Mama si je želela uspavalo, želela si je lek. Ničesar ni dobila. Njena volja ni igrala prav nobene vloge. Zdravniki so točno vedeli, kakšna je njihova dolžnost. Treba jo je bilo ohranjati pri življenju do zadnjega trenutka: uspavalo bi takoj povzročilo predajo duha, brez upiranja. Na koncu boj ni bil več za življenje, ampak za smrt. Elisabeth se je počasi, zelo počasi dušila. Hirala je, drugi so sedeli okrog postelje in gledali. Stara gospa je v deliriju zagotavljala umrlemu možu in drugim preminulim sorodnikom, da bo kmalu z njimi, da bi že prišla, vendar še ne more. Zgodba se vleče, postaja vedno bolj mučna. Ne moreš se izogniti krču v želodcu. Thomas Mann opisuje Elisabethino smrt v krutem realizmu in bralcu prav nič ne prizanaša. Spoštovati je bilo treba družbene norme, verska prepričanja in zdravniško prakso. Umreti ni bilo lahko in predvsem ni bila svobodna izbira. Samo Bog je lahko določil trenutek zadnjega vzdiha. V tem času si je vredno ponovno prebrati deveti del Buddenbrookovih.