Obrazi nevladnikov: Jadranka Smiljić, Zavod Ustvarjalno srce – »Me se nismo nič kregale, ali imaš masko ali si cepljen, me smo se pogovarjale, s katero kvačko.«

»Ponedeljek je vedno en tak nov začetek. Kaj bomo pa danes ustvarjali? Ko si kvačkarica, ti ni nikoli dolgčas.« Zavod Ustvarjalno srce je socialno podjetje, pri katerem so usmerjeni k ohranjanju in promociji ročnih del kulturne dediščine. Obenem tradicijo povezujejo z inovacijo, rokodelci pa dobijo možnost za ustvarjanje in deljenje svojih izdelkov.

Jadranka Smiljić ob prvem stiku gladko opravi z večino stereotipnih predstav o kvačkaricah. Ne gre za babico v toplih nogavicah, ki zraven kamina ob večerih vrti kvačko. Direktorica Zavoda Ustvarjalno srce je mlada mama dveh otrok, samohranilka, ki kvačkanje rada primerja s programiranjem, saj je po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike. »Jaz predvidevam, da mi je kvačkanje všeč, ker sem tudi računalničarka. Pri programiranju imaš vrstice, pri kvačkanju ravno tako. Dobesedno sprogramiraš izdelek. Pri programiranju delam z ničlami in enkami, tule pa obračam roke in izdelek je narejen. Pri programiranju imaš problem in ga moraš razdeliti na majhne korake, tudi pri kvačkanju je tako. Najprej je ideja, potem načrti, mere, izbiranje barv, materiala, razmišljanje, za koga delaš …«

Kvačkarski rekorderji

Zavod Ustvarjalno srce je bil ustanovljen, ker Jadranka Smiljić verjame, da lahko ena ukrivljena palčka (kvačka) in malo preje ljudem spreminjata življenja. Med covidom v obdobju negotovosti in strahu je bilo ravno to ročno delo tisto, ki je ljudi povezovalo, jih zamotilo, jim dajalo smisel, celo tolažbo. Pri Zavodu Ustvarjalno srce so se lotili projekta Slovenija kvačka, ki je s prejo povezal 211 kvačkaric in Ivana. Nakvačkale so 1.200 izdelkov v C2C tehniki (od kota do kota); se pravi 212 grbov slovenskih občin in 988 ostalih izdelkov. Postali so kvačkarski rekorderji. Dobesedno, saj jim je ta največji kvačkarski izziv prinesel celo vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, ki pa ga Jadranka Smiljić ni dosegla le enkrat.

»Guinnessovega rekorda sem se prvič lotila, ker me je sin Kosta navdušil nad Guinnessovo knjigo in sem želela, da bi v njej našel tudi mene. Šla sem brskat, na kakšen način bi prišla zraven, in tako je bil moj prvi Guinnessov rekord Maraton kvačkanja v osemindvajsetih urah in petih minutah. Najboljše je bilo, ko sem dobila certifikat, kjer piše: You are officially amazing (op. prev. Vi ste uradno izvrstni.). To mi je bilo tako všeč, poletela sem! Pa sem razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi to doživeli tudi drugi. Potem smo naredili projekt Slovenija kvačka in je 212 ljudi dobilo potrdilo: You are officially amazing.«

»Veliko lepih zgodb smo 'nakvačkali',« pripoveduje Jadranka Smiljić. »Ljudje so mi pripovedovali, kako ob pravem času je prišel projekt Slovenija kvačka. Nekdo jim je umrl in so potem svojo žalost usmerile v izdelek. Počutile so se tudi koristne, kar je za vse nas tako pomembno. Kvačkanje in vsa ročna dela zelo veliko pripomorejo k temu, da si vzameš čas zase in si v tistem trenutku sam s seboj. Lahko se tudi zjočeš in daš žalost ven. To je smisel ročnih del. Me se nismo nič kregale, ali imaš masko ali si cepljen, me smo se pogovarjale, s katero kvačko. Dvestokrat sem povedala tri pa pol do štiri.«

Glede na računalniško izobrazbo direktorice lahko pri Zavodu Ustvarjalno srce združujejo tehnologijo s tradicionalnim izdelovanjem. »Za vse izdelke smo naredili načrt z računalniškim programom. Zelo smo napredovali. Tudi pri projektu Slovenija kvačka sem jih učila uporabo zoom-a. Kvačkarice so se naučile tehniko C2C tako, da sem zanje pripravila youtube video. Vsa komunikacija je potekala prek e-mailov, zoom-a, pošiljali smo si slike, načrte, printali.«

Jadranka Smiljić je začela kvačkati ob rojstvu otroka. Čeprav tradicionalna obrt velja za žensko delo, se v zavodu trudijo tudi to prepričanje spremeniti. »Ko sem enajst let nazaj rodila Kosto, sem mislila, da moram kot mama nekaj ustvariti za svojega otroka. Prej sem šivala samo gobeline, potem sem se hotela naučiti kvačkanja. Naučila sem se s pomočjo youtube-a. Najprej sem nama nakvačkala enaki kapi, potem sem mu skvačkala igračo. Ko sem videla, kaj vse lahko narediš z eno ukrivljeno palčko in malo preje, nisem mogla nehati. Ampak mene je bilo pravzaprav sram povedati, da kvačkam. Ker kvačkanje je za 'stare babe', pa nima poante. Čeprav so bili prijatelji navdušeni nad izdelki, pa tega vseeno niso tako občudovali, kot občudujejo to, da sem inženirka računalništva in informatike. Ženska v moškem poklicu! Ko delam neka tradicionalna ženska dela … je bilo to vedno nekako podcenjeno. Zato se zelo trudim kvačkanje povzdigniti. Primerno je tako za ženske kot moške.«

Čeprav se je projekta Slovenija kvačka lotilo 211 kvačkaric in le en kvačkar Ivan, je bilo po eni izmed interpretacij kvačkanje primarno moški poklic. »Našla sem več razlag o izvoru kvačkanja. Ena izmed njih je, da so včasih ribiči kvačkali ribiške mreže. Prvi kvačkarji so bili potem pravzaprav moški.« Če je bilo kvačkanje najprej moški poklic, se postavlja vprašanje, kam so izginili v sodobnosti. Kvačkarji po mnenju Jadranke Smiljič še niso povsem izginili, le poskrili so se. »Jaz mislim, da je veliko moških, ki kvačkajo, pletejo ... Tisti, ki to počnejo, so zelo seksi. Je pa družbeno manj sprejemljivo. Že me se soočamo z veliko stereotipi. Ampak ženske smo malo bolj trmaste in starejša kot si, bolj ti je vseeno, kaj si ostali mislijo.«

Sprejemanje odgovornosti in kvačkanje

Jadranka Smiljić sebe in svojo družino preživlja predvsem s postavljanjem spletnih strani, v prihodnosti pa bi si želela, da si tudi v zavodu postavijo dobre finančne temelje. Naslednji projekti bodo tako bolj usmerjeni v prodajo izdelkov in ne le v prostovoljno delo, saj meni, da morajo tudi kvačkarice same ovrednotiti svoje delo in čas, ki ju vložijo. Šele potem jih bo začela bolj ceniti tudi okolica.

Kako pomembna je vztrajnost, predanost in zaupanje vase, je Jadranka Smiljić občutila tudi na lastni koži, ko je ostala sama z otrokoma v neogretem stanovanju. »Imam srečo, da sem rojena s pozitivnostjo in trmo v sebi. 'Ne daj se, junače moj!' mi je ves čas kot otroku govorila mama. Veliko berem, poslušam, se učim sprejemati odgovornost. Če hočeš imeti v življenju mir, prevzemi odgovornost za vse, kar se ti je zgodilo. Za dobro in slabo. Jaz še nisem čisto tam, a se trudim. Sprejemanje odgovornosti in pa kvačkanje!« med smehom pove direktorica zavoda.

Kvačkanje je Jadranko Smiljić sprostilo in umirilo, obenem pa potolažilo, ko je z otrokoma preživljala najhujšo revščino. »Nisem ju mogla peljati na dopust, sta imela pa ogromno različnih kapic. Pa sem si rekla: Imata vsaj kape. Nikoli nisem razmišljala, da smo revni. Dokler sta otroka zdrava in imamo streho nad glavo, smo bogati. Fino je, ko imaš denar, ampak take izkušnje te lahko okrepijo. Res znaš ceniti vsako banano, vsako jabolko, vse, kar imaš.«

Jadranka Smiljić tako s kvačko in prejo v roki spretno prepleta svoje izkušnje, znanje in zanimanja z dejavnostjo Zavoda Ustvarjalno srce, njenemu zaletu pa, tako kot neskončni Penelopini preji, ni videti konca. »Naše največje navdihe predstavljajo ljudje in njihove zgodbe. Zavedamo se, da lahko tako kvačkanje kot ostala ročna dela spremenita življenje posameznikov. Zato nas motivira možnost, da omogočimo takšne spremembe in prispevamo k boljšemu jutri.«

Zavod Ustvarjalno srce

Pri Zavodu Ustvarjalno srce vas vabijo: »Podprete nas lahko tako, da sodelujete z nami, se včlanite, kupujete naše izdelke in naše načrte. Projekt Slovenija kvačka je registrirana blagovna znamka in bo imela kmalu tudi svojo spletno stran, kjer bo naše izdelke mogoče odkupiti. Lahko nas tudi promovirate, širite glas o naši skupnosti in spodbujate s pozitivnostjo.«