Žička kartuzija, nekdanji kartuzijanski samostan, ki ga najdemo v skriti Dolini svetega Janeza Krstnika v občini Slovenske Konjice, šteje že skoraj 900 let in njegova mogočnost nikogar ne pusti ravnodušnega. S svojo posebno energijo in močjo privablja vsakogar, še zlasti pa ljubitelje zgodovine, miru, umetnosti in narave. »Sodobnemu človeku danes ponuja odmik od vsakdanjega vrveža, digitalno razstrupljanje in zavedanje o tem, da je tod nekoč stalo nekaj pomembnega, del česar postane vsak, ki jo obišče,« je o občini, ki je ena od 21 zgodovinskih mest, kjer različni udeleženci pri oblikovanju turistične ponudbe povezujejo preteklost in sedanjost, povedala Tjaša Kangler, vodja TIC Slovenske Konjice, in dodala, da so že v 12. stoletju menihi v Žički kartuziji svoje življenje organizirali odgovorno, z mislijo na človeka, naravo in ekonomsko dobrobit – torej v skladu z današnjimi načeli trajnosti in družbene odgovornosti. »Zato so kartuzijanske vrednote, s katerimi se je tod pravzaprav vse začelo, danes postale osnova za oblikovanje sodobne turistične ponudbe, ki temelji na poštenem odnosu do človeka, narave in posla,« je povedala sogovornica
Ko se je štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec vrnil iz druge križarske vojne, se je odpravil k Leopoldu Konjiškemu na lov na Konjiško goro. Naključje je hotelo, da je prišel v senčnate globeli na južni strani gore, kjer se je pred njegovimi očmi nenadoma pojavila košuta izredne beline. Kot začaran ji je sledil na konju, in ker je nikakor ni mogel ujeti, je v poletni vročini, bilo je na dan svetega Janeza Krstnika, v senci zadremal. V snu se mu je prikazal mož, odet v bel kožuh in svetel kot samo sonce. Razodel se mu je kot sveti Janez Krstnik. Naročil mu je, naj na tem kraju zgradi samostan. V tistem trenutku je Otokarju skočil v naročje zajec, ki ga je splašilo vpitje lovcev. Podoba svetnika je izginila, Otokar pa je slovensko vzkliknil: »Zajec, glej no, zajec!« Zaradi tega zajca so samostan še dolgo imenovali zajčji klošter. Po tej legendi je svoje ime dobil tudi zeliščni vrt v Žički kartuziji, za katerega od aprila 2020 srčno skrbita Majda in Katja Temnik, ponosni ustvarjalki zgodbe zeliščnega vrta Majnika iz bližnjih Žič. Po daljšem premisleku sta ga poimenovali v Kartuzijanski zeliščni vrt Zajcklošter.«
Prihod kartuzijanov in gradnja samostana
V tej skriti dolini so menihi iz velike kartuzije v Franciji že v 12. stoletju našli nedotaknjen košček sveta, kjer so lahko živeli v skladu z redovnimi pravili, skromno, odmaknjeno, v molitvi in meditaciji. Po vzoru francoskih kartuzij so zgradili med seboj ločena zgornji in spodnji samostan, ki ju še danes povezuje prekrasna in nedotaknjena Dolina svetega Janeza Krstnika.
V zgornjem samostanu (Žički kartuziji) so prebivali menihi očetje, ki so živeli kot puščavniki v popolni tišini in se v samoti svoje celice posvečali globokemu premišljevanju, kontemplaciji, molitvi in prepisovanju knjig, ki so jih postavljali v središče svojega življenja. V spodnjem samostanu (Špitaliču) pa so živeli bratje konverzi, ki so skrbeli za ročna opravila, potrebna za obstoj in delovanje samostana. Znali so poskrbeti tudi za popotnike in goste, saj so že kmalu po nastanku v spodnjem delu samostana zgradili hospital (od tod ime Špitalič), ki je služil tako negi bolnikov kot tudi oskrbi gostov. Pozneje, po turškem opustošenju in preselitvi tega dela v zgornji samostan, je v 15. stoletju nastalo poslopje sedanjega Gastuža, verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v srednji Evropi. Samostan je sčasoma postal evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. Generalni prior Štefan Macone, prijatelj svete Katarine Sienske, je od tu združeval tedanjo politično in cerkveno razdeljeno Evropo. V 14. stoletju se je samostan ponašal s knjižnico, ki je štela več kot 2000 knjig. Tukaj so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije. Kartuzijanom je dajalo poseben status naravno zdravilstvo in lekarništvo, ukvarjali pa so se tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala preživetje skupnosti. Redovno življenje v tej dolini je zamrlo, ko je kartuzijo z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Območje Žičke kartuzije je bilo na milost in nemilost prepuščeno toku časa.
Žička kartuzija danes
V Žičko kartuzijo se počasi vrača življenje. Desetletja raziskovalnih in obnovitvenih del obujajo blišč nekdanjega samostana. »Po njej se lahko sprehodite sami v spremstvu avdiovodnika, lahko pa jo spoznate tudi v družbi izkušenih vodnic in vodnikov. Otroci lahko Žičko kartuzijo spoznavajo s pomočjo knjižice S Filipom na dogodivščino po Žički kartuziji ali na posebnem doživljajskem vodenju,« je povedala Tjaša Kangler in izpostavila, da so v obnovljenih poslopjih zgornjega samostana na ogled štiri stalne razstave o življenju kartuzijanov in obnovi kartuzije. »V pokopališki kapeli najdete maketo zgornjega samostana, od zadnje obnove nekdanjega objekta cerkve svetega Janeza Krstnika, ki je potekala v letih 2021/2022, pa so v obnovljenih gospodarskih poslopjih na ogled tudi urejeni prostori lapidarija, kjer so predstavljene kamnite spolije. To so kamnoseško obdelani elementi, kot so preklade, stebri, sklepniki, rebra križnorebrastega obokanja, služniki, kamnite napisne plošče in podobno, vsi ti pomenljivi drobci pa pričajo o nekdanjem blišču samostana in njegovem razvoju.«
Obnovljena cerkev svetega Janeza Krstnika ima po skoraj 200 letih spet streho. Z arhitekturnega vidika je zelo zanimiva, sestavljena iz dveh delov, fiksnega in pomičnega. Fiksni del je dominanta, pokrita s skrilom, pomični del je dvižen. Ta del strehe se dviga in spušča glede na vreme. »Še vedno iz cerkve vidimo nebo – streha hkrati je in je hkrati ni, je starinska in obenem sodobna. Njeno dviganje in spuščanje ob zvokih gregorijanskih koralov je postalo ključna novost v turistični ponudbi Žičke kartuzije, prav tako se lahko ob posebnih priložnostih povzpnete na razgledišče nad cerkvenim prezbiterijem in skozi razgledno nišo občudujete arheološki park, ki se razprostira pred vami.«
V samostanski kleti v tišini zorijo konjiške penine, v zeliščni prodajalni diši po zeliščih in zeliščnih pripravkih, pod kartuzijanskimi oboki pa mojster lončarjenja prikazuje svojo obrt. V najstarejši še delujoči gostilni na Slovenskem, v Gastužu, je poskrbljeno za zadovoljstvo gostov. V njem delujeta kavarna Gastuž 1467 in restavracija Spargus. Energijo si lahko napolnite na sprehodu po tematski energijski poti Tihe energije Žičke kartuzije.
