Stres, še posebej ne tisti trdovratni in nepopustljivi, seveda ni nekaj, čemur bi se želeli izpostavljati v prevelikih količinah, ni pa to ključni dejavnik, ki nas bo nekoč morda pripeljal do infarkta. Še veliko drugih je, od neredne prehrane, škodljivih razvad, premalo gibanja, nekaj je tudi genetskih oziroma podedovanih dejavnikov … Vse to je vsaj tako škodljivo kot stres, ki nam ga povzroča vsakodnevno življenje.
Dobra novica je, da na marsikaj od tega lahko vplivamo sami. Na genetiko ne moremo. Tudi na to, kako se bomo počutili ob soočenju s stresno situacijo, bolj ali manj ne. Nadzorovanja čustev in reakcij se sicer do neke mere lahko priučimo, a resnici na ljubo se nas tega ob podpori za to usposobljenih ljudi loti premalo.
Zato pa lahko jutri nehamo kaditi. Danes zvečer lahko ne odpremo tistega slanega prigrizka in že pri naslednjem družinskem kosilu si lahko na krožnik naložimo manj od tistega, česar smo vajeni. Pokličemo lahko prijateljico, s katero smo izgubili stik, in skupaj se lahko odpraviva na dolg pohod, ki naj vodi v naslednjega in ta v številne naslednje. Potem bo tisti infarkt z začetka tega zapisa kar naenkrat postal manjši bavbav.
Uredništvo
