Na začetku osemdesetih let je bila »Ljubljana« najlepša terasa na vzhodni strani Jadrana, na njej so igrali Faraoni in druge primorske glasbene legende. Pevci so bili prave zvezde portoroških noči. Repertoar so sestavljale največje uspešnice tistega časa. Muzika je prihajala s teras Riviere in Metropola ter iz številnih drugih lokalov. Nepopisna gneča je vsak večer polnila promenado. Medtem so Madžari barvali železno zaveso, vzhodni Nemci so se ovajali med seboj in Čehi popravljali ceste za ruskimi tanki. Turisti so k nam prihajali iz vse Evrope. Zabava je bila zagotovljena. V samem središču so vse tri diskoteke pokale po šivih. Na plaži so si parčki obljubljali »večno« ljubezen, takoj ko je minila poletna noč, pa so bile »iskrene« besede že pozabljene. Na nebu je sijala ruleta kazinoja, ki je spadal med najboljše v Evropi. Z griča Svetega Lovrenca je bedel nad mestom. Igralnica je desetletja dosledno vlagala v razvoj portoroške destinacije. Zgradila je mali aerodrom, moderno marino in še veliko drugega. Kazino in prostor okoli njega je bila posebna cona blišča in dekadence. Vstop je bil Jugoslovanom prepovedan, igra je potekala v italijanščini, uradna valuta je bila italijanska lira. Na zelenih mizah so se vrtele ogromne količine denarja. Nemški turisti in nekateri Tržačani so se kosali z igralnimi avtomati, drugi so poskusili srečo pri ruleti in blackjacku. Nekje zadaj so se skrivale zasebne sobe, kamor so lahko vstopali samo izbrani gosti. Priljubljena igra je bila chemin de fer. Milijoni lir so leteli iz roke v roko. V nočnem klubu pod igralnico so striptizete uprizarjale erotične spektakle, v lokalu in okrog igralnic so se vrtele prodajalke ljubezni. Najlepša je prišla iz Bosne. Spominjala je na Marilyn Monroe. V Portorožu je ostala zelo kratko. Nekega dne je sedla v lep avto in s poslovnežem odšla v severno Italijo.
Stefano Lusa
Portoroška šola igralništva je bila vrhunska. Lokalni krupjeji so bili pravi mojstri. Iz njihovih rok so žetoni leteli točno na zaželeno številko. Služba v kazinoju...