Holland ne kaže obsežnosti dogajanja, niti se ne dotakne politične odgovornosti na obeh straneh – Poljska dolgo ni dovolila nevladnim in zdravniškim organizacijam dostopa do beguncev. Osredotoči se na sirsko družino s tremi otroki, namenjeno k sorodnikom na Švedsko, in na Afganistanko, s katero se spoznajo v letalu, ki iz upanja tonejo v nejevero ob izprijenosti beloruske in poljske vojske in policije. V izčrpanost, brezup, smrt. Hkrati pokaže tudi obmejne poljske prebivalce, brezbrižne, odklonilne ali prestrašene od lastne represivne države, ki grobo sankcionira vsako pomoč beguncem. Humano Poljsko pa predstavlja skupinica mladih aktivistov, ki »diverzantsko« prodirajo v medmejni prostor, oskrbujejo in zdravijo rane beguncem, a jih ne morejo odpeljati ven. Sirski družini na koncu uspe, a je izvotljena, izgubila je dedka in vnuka in predvsem vero v človečnost. To vero je Holland pokazala s tremi temnopoltimi najstniki, ki jih uspejo rešiti aktivisti in jih na varno skrije premožna družina; kjer rapajo s hišnimi otroki. Ta sladkor se po vsej grenkobi malo zatakne v grlu.
Kritika: Zelena meja
Zelena meja je skrajno ironičen, že kar ciničen naslov črno-belega filma poljske režiserke Agnieszke Holland, ki govori o dogajanju na belorusko-poljski meji leta 2021. Belorusija je takrat v napetih odnosih s Poljsko uporabila živo 'orožje': beguncem iz bližnjega in srednjega vzhoda je dovolila prihod v Belorusijo z letali, nato na jih je odmetavala v gozdove ob poljski meji. Poljska je odgovorila na enako krut način, in tako je na tisoče ljudi tavalo in umiralo v mrazu in blatu med dvema bodečima žicama.
Zelena meja
