Naša kri izteka ...
V žalostni kočevski deželi se dogajajo čudne stvari. Tam ne znamo varovati niti koristi svoje krvi, niti koristi države Jugoslavije. Na spornem kočevskem ozemlju se tehtajo duše z denarjem in drugimi užitki, se odteguje naša kri in za par posvetnih korit vadljajo brezsrčni stremuhi za vsakogar, ki jim je potreben.
Prilike ob zadnjih občinskih volitvah kažejo, da niti te niti one strani nacijonalisti ne morejo zagovarjati. Kdor se brati s tujci ali kdor za dosego sporazuma z lastnimi ljudmi postavlja v ospredje razdvajajoče programske razlike, ne bo nikoli naš prijatelj. (…)
Velevažen delež pri nacijonalnem delu za naše Kočevje pripada našemu učiteljstvu. Pisma, ki iz teh krogov prihajajo k nam, so polna obupa in hkrati polna nezlomljive volje. Toda šola more svoje delo le takrat z veseljem opravljati, kadar njenih plodov ne pokvarijo politični kvaražugoni. Pa berimo košček pisma iz kočevske šole:
»In kadar se v šoli mučim in vtepam tem trdim glavicam najnavadnejše slovenske besede, blagrujem vse vas tam preko kočevskih hribov, ker ste med našimi ljudmi. Otroke učim, naj me vsaj po naše pozdravljajo… Vsak dan me ti otroci obdajajo in prosijo kruha. Ne morem drugače, pritrgam si, pa jim dam . »Naša mama,« me kličejo Slovenčki in ponižni Kočevarčki. Zaskrbljena sem, kako bi jih za Božič toplo oblekla. (…) O, da bi smela zopet med vas, delala bi noč in dan, saj delo tukaj kaj malo zaleže. Poskusila bi z malimi šolskimi nastopi in igricami, a kaj, ko ne izgovore nobene besede pravilno.« (…)
Pohod, 16. januarja 1937
Briga pri Kočevju
Na Kočevskem je povsod enako. Nezavednost nam koplje grob. Tudi v naši vasi se govori po pretežni večini kočevski, čeprav le v nekaj slučajih nisem mogel dognati slovenske krvi. Drugače so vsi zakoni mešani. Še to sem dognal: Ako se poroči Kočevar s Slovenko, je hiša kočevska, ako vzame Slovenec Kočevarko, je isto. Kdor se doseli v vas, postane »Kočevar«. Glavni nemški stebri so »Kočevarji«, katerih očetje so se priselili iz slovenskih krajev ali iz Čabra. (…)
Pohod, 16. januarja 1937
Nova nevarnost za naše Kočevje!
Razmere na kočevskem otoku in v Kočevju samem so take, da bi morali vsaj polovico vsake številke našega lista porabiti za objavo naravnost obupnih dopisov, ki jih prejemamo od naših, slovenskih ljudi. S ponosom lahko rečemo, da se obračajo na nas najboljši nacijonalisti neglede na svojo strankarsko in stanovsko pripadnost, ker nam pač priznavajo, da smo bili v vprašanju naših kočevskih Nemcev vedno dosledni in brezkompromisni. To tudi napram vidnim in vplivnim osebam – tzv. voditeljem kočevskih Slovencev, ker nismo in ne bomo nikdar priznali nikomur pravice, da se v teh razmerah radi partizanskih ali osebnih interesov veže z Nemci. Pri tem nam je bilo in bo ime partije in osebe vedno stranskega pomena. Kdor greši v nacijonalnem oziru, pa naj se potem prišteva k jugoslovenskim nacijonalistom ali pa k Samoslovencem, tega je treba razkrinkati in ožigosati javno. Žal se ostalo naše časopisje, zlasti dnevno, vse premalo zanima za kočevske razmere. Igra pač veliko vlogo vsakokratna politična špekulacija, poleg tega pa prihaja v poštev tudi obzir na tamošnje naročnike.
Kakšno je gospodarsko stanje slovenskih »hlapcev« med nemškimi »gospodi«, tega ni treba opisovati, to ve vsak, komur ni na srcu samo politika ali pa samo časopisna borba za usodo »slovenskega naroda«. (…)
Pohod, 26. januarja 1937
Na Zdihovem, v kočevski deželi
Na Zdihoveni je župnik »Slovenec«. Vzgojen je v Gladbecku, seveda v nemškem duhu ter je nezmožen slovenskega očenaša in slovenščine sploh. Pridno dela in vabi ovčice k sebi: pridige so nemške, cerkveno petje pojejo samo Slovenci – nemško! Nedavno je vmes posegel ondotni šolski pevski zbor, da imamo vsaj dvakrat mesečno slovensko petje pri maši. Tako pojejo otroci slovensko, njih starši pa, ki so od prvega do zadnjega vsi Slovenci, pojo nemško, dasi ne znajo nemščine niti pravilno govoriti niti pisati. To gotovo posvedoči »zvezek« neke slovenske deklice: »For dir knijen vir o got«. Vendar vsi ti naši Slovenci kar norijo za Nemci in nemškim jezikom. Tu nastane za nas vse vprašanje, kdo je temu kriv.
Naš človek tu je navadno siromak. Pri Nemcu je zadolžen in od njega gmotno in moralno odvisen. Morebiti bi se vsaj nekateri radi rešili te nadvlade tujca nad njim na naši domači zemlji, a naš človek si sedaj niti migniti ne upa, sicer mu kočevski mogotec zapoje z bobnom pred hišo. Tako molči in se počasi prelevi – v Kočevarja… (…)
Pohod, 6. februarja 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
