»Prej bi moral priti in vas podpreti, a sem imel doma celo štalo z nekdanjim strankarskim soborcem Anžetom. Nož mi ta drekač zapikuje v hrbet, da sem ga moral v parlamentu nagnati v oslovsko klop. Kot skromno opravičilo sem ti, dragi prijatelj, prinesel vrhunsko vino iz Jeruzalema.«
»Prekrasno. Nisem vedel, da je naš Jeruzalem vinorodni okoliš. Če je tako, bomo izgnali še preostale Palestince, njih hiše podrli in zasadili nove vinograde!«
»Ne, Benči, to je naš, slovenski Jeruzalem, severovzhodni vinorodni del države, ki mu je tudi ime Jeruzalem. Vidiš, kako sta si naši državi podobni. Imam pa še eno veselo novico!«
»Hitro povej,« je kot dvoletni otrok zaploskal in zacepetal Benjamin. »Te dni je dobrih novic bolj malo. Palestinci vztrajno zavračajo naše mirovne ponudbe.«
»Veš kaj, sklenil sem, da bom, ko bom spet premier – kar bom, saj sedanji premier dela vse, da bom – slovensko veleposlaništvo preselil v Jeruzalem in tudi tako potrdil in utrdil naše večstoletno prijateljstvo.«
»Janez, veleposlaništvo boš preselil v zidanico na hribček med trte v nekakšni vukojebini? To pa ni ravno vesela novica.« »Ne, Benči, ne v naš Jeruzalem, ampak iz Tel Aviva v vaš Jeruzalem. Pridružili se bomo množici sedmih držav, ki so to že storile in tako dodatno potrdile, da ves svet podpira vaše tisočletne sanje, da Jeruzalem postane samo vaša prestolnica. Slabši od ZDA, Konga in Papue Nove Gvineje pa že ne bomo!«
»To je fantastično. Dobil boš ulico v Jeruzalemu. Kaj ulico? Arabsko mošejo Al Aksa bom podrl in ti na njenem mestu postavil spomenik. Na to bo sicer treba malo počakati, ker se Palestinci nekaj puntajo. A povej mi, kako se ti lahko do takrat oddolžim za tvojo dobroto, pogum in modrost, ki jih premorejo samo vrhunski politiki svetovnega formata. Denimo Trump, Putin in Kim Jong Un.«
»Dragi prijatelj, nič posebnega, pa še to, kar boš naredil, bo za dobrobit naše Slovenije. Poglej, 22 odstotkov Slovencev, torej celotno moje volilno telo in še kakšnih 10 do 15 odstotkov, ki me podpirajo, a se bojijo to izreči zaradi maščevanja komunistov, ve, da se je Izrael odločil za narodnoosvobodilni boj, ki je hkrati usodni spopad za svetovni mir, razvoj, enakopravnost narodov. Imam pa še nekaj primerkov, ki ničesar ne razumejo in puntajo narod proti Izraelu, trosijo nesramne laži o pobijanju nedolžnih Palestincev, otrok in žena in se celo zavzemajo, a si lahko misliš, za ustanovitev palestinske države. Tem skrajnežem del neukega plebsa celo verjame. Daj, Benči, oboroži me s trdnimi fakti o plemenitosti vašega početja, o humanih razsežnostih vašega boja in miroljubnosti vaše politike. Na jasen in razumljiv način, da bo tem slovenskim butalcem jasno, da se je Izrael žrtvoval za vsesplošno dobro.«
»Nič lažjega, prijatelj. Poglej, kar dvakrat smo spremenili besedilo izraelske pesmi za Evrovizijo, samo da ne bi bilo hude krvi, samo da bo mir. Povej, katera država bi to naredila! Pet mesecev vsaj dvakrat na dan ponovimo, da so naše tarče izključno vojaški objekti. Ne vem, kaj še lahko storimo. Seveda novinarjev ne pustimo zraven. Bi radi, da se jim kaj zgodi, da bomo potem spet mi krivi? Tako kot vedno v zgodovini. Palestinci v Gazi so se venomer pritoževali, da so kot v zaporu, da nikamor ne morejo, mi pa smo jih v samo dveh mesecih milijon preselili v južni del Gaze, ki ga verjetno nikoli ne bi videli. In zdaj jih bomo milijon in pol preselili nazaj na sever. Vseskozi poslušamo, da je na svetu preveč orožja, ki ogroža mir. Mi pa smo porabili toliko raket, bomb in streliva ter uničili toliko Hamasovih pušk, ročnih bomb in nožev, da bi nam morali postaviti spomenik kot najbolj miroljubnemu ljudstvu in svetovnemu miru najbolj zapriseženi državi. Več ga mi porabimo, manj je možnosti za konflikte drugod! Še bolj konkretno? Odkar živimo v bratstvu in sožitju s Palestinci, ni bilo – če ne štejemo olimpijade v Berlinu in ugrabitve potniškega letala Air Francea leta 1976 – omembe vrednega palestinskega terorističnega napada. Kar je bilo za razčistiti, smo naredili doma! Nekaj tisoč smo jih zaprli, nekaj tisoč trajno nevtralizirali, nekaj tisoč pregnali, pa je bil mir. Kjer je volja, je tudi pot. Tako sem prebral v talmudu.«
»Fascinantno! Kako ta svet hitro pozablja dobroto in žrtvovanje za druge. To poznam, sem na lastni koži občutil. Daj mi, prosim, še nekaj razloži. To okrog razdejanja, mrtvih, lakote v Gazi, o čemer nakladajo mediji!«
»Janezek, prijateljček, laž na laž. Porušili smo le bunkerje Hamasa. Ostalo se je samo sesulo zaradi slabe gradnje. Hvaležni bi nam morali biti, da smo preventivno porušili par šol in bolnišnic, saj bi drugače ob prvem rahlem potresu pod seboj pokopale na tisoče nedolžnih. Tako pa, kot pravi talmud – vsaka nesreča je priložnost za začetek novega. Naredili jim bomo lepšo in še manjšo Gazo. Lačnih pa v Gazi ni. Saj jim hrano pošiljajo s toliko padali, da jih več umre, ker pošiljke padajo mimoidočim na glave, kot zaradi zastrupitev, ki so posledica nikakršnega odnosa Palestincev do higienskih standardov. Otroci, a si predstavljaš, si ne umivajo rok pred obedom. Sicer pa bi nam morali biti hvaležni, da smo pri palestinskih otrocih preprečili pretirano debelost, kar je ena največjih tegob sodobnega sveta. Zdaj pa sam potrebujem tvojo pomoč. Zadnje čase imamo nekaj težav z dobavo orožja za dvig varnosti države in zagotavljanje svetovnega miru. Imaš kakšen nasvet, dragi Janez?«
»Zelo preprosto. Vzemi si malo časa in preberi trilogijo V imenu države s podnaslovom Orožarska afera v Sloveniji, avtorja sta Šurc in Zgaga, in ti bo jasno, kako se to počne. Sploh tebi, ki si mojster oblikovanja resnice, virtuoz poslovno-interesnih povezav in demokratičnega obvladovanja sodne in zakonodajne oblasti. Benči, hvala za gostoljubje, večkrat se morava dobiti in – šalom!«
