Dve tekmi, tri slovenska dekleta na zmagovalnem odru. Nika Križnar (najboljša v petek), Ema Klinec (tretja v petek) in Urša Bogataj (druga v soboto) so na Ljubnem ob Savinji še enkrat dokazale, da sodijo v sam svetovni vrh. Morda je zmanjkala le pika na i v soboto, ko je slavila Japonka Sara Takanaši, zlato sovo za skupno razvrstitev na premierni silvestrski turneji pa pobrala Avstrijka Marita Kramer. V seštevku štirih serij je za 4,2 točke ugnala Niko Križnar, ki je kar iskreno priznala: »Ja, je bilo nekaj razočaranja, da se mi je sova za las izmaknila. Bile so tudi solze, kanček grenkega priokusa, ker si tako blizu, pa ti uide.« Povsem razumljivo, več kot pet kilogramov težka sova, prevlečena s 24-karatnim zlatom, je umetniško delo, vredno 11.500 evrov, obenem pa je zmagovalka prejela še denarno nagrado, slabih 10.000 evrov.
Več kot dovolj razlogov torej, da je bila Marita Kramer na koncu nasmejana: »To je zelo kul trofeja in kul prireditev. Da sem postala prva dobitnica zlate sove, me izjemno veseli. Ljubno je zame zahtevnejše prizorišče kot nekatera druga, zato sem se morala kar pošteno potruditi.« Tudi petkova zmagovalka Križnarjeva se je hitro potolažila: »Če bi nekaj dni prej nekdo rekel, da bom skupno druga, bi takoj podpisala. Prvi dan prvo mesto, to sem si želela in izpolnila cilj, da na domači tekmi stojim na najvišji stopnički in zapojem himno. Škoda, da ni bilo navijačev, ampak se je čutilo, da so nas podpirali pred televizijskimi ekrani. Kar se tiče sobotnega dne, je manjkalo to, kar sem našla v petek. Tisto sproščenost, uživanje v zraku; tukaj sem izgubila največ metrov.« Za las je brez prve zmage v karieri (spet) ostala Urša Bogataj, ki je dobila sobotne kvalifikacije, ob ekstremnih daljavah pa ji zmanjka pika na i – doskok v telemark, kar jo muči že od poškodbe kolena. »Z drugim mestom sem zadovoljna. Nekaterim uspe zmagati hitreje, nekateri pa se moramo za to zelo truditi. Upam, da bo tudi meni uspelo, tega bi bila vesela. Če mi ne bo, pa tudi ne bom slabe volje,« je dejala Urša Bogataj.
Čeprav gledalcev ni bilo, je ljubenski praznik uspel. Ema Klinec ga je opisala takole: »Nepopisen spektakel, ki se ga bom dodobra zavedala šele po sezoni. Na to, da ni gledalcev, smo se že kar navadili. Tudi nočna kulisa, malo bolj dramatična, je nekaj posebnega. Tekmovalkam da nekaj dodatnega zagona.« Čeprav smo dekleta malce podrezali, ali ne bi bile za novo leto raje proste oziroma v družbi družine ali prijateljev, so vse v en glas zatrjevale, da silvestrske turneje ne bi menjale za to. »Bi pa bila smetana na torti, če bi lahko bili naši najbližji tukaj,« je dejala Ema Klinec. Kako je bilo videti silvestrovanje sredi tekmovalnega ritma? »Jaz niti nisem uspela dočakati polnoči. Šla sem spat, tako utrujena sem bila,« je priznala Bogatajeva, Križnarjeva je dodala: »Tudi jaz sem komaj dočakala polnoč. Po tekmi postaneš utrujen, pred dvanajsto se mi je močno zehalo. Sem pa zdržala, da smo si voščili.« No, še pred tem so v ekipi njeno zmago kanček proslavili in si privoščili večerjo.
Gostoljubno Ljubno, torej. Zato tudi dekleta navijajo, da bi ostalo del turneje, ki se ji bo naslednjo sezono priključil še Beljak. »Tamkajšnje prizorišče mi je všeč, zato sem ga še toliko bolj vesela. Želim pa si, da se priključi še kdo in da bi to postala turneja štirih skakalnic,« je svoje novoletne želje razkrila Križnarjeva. Še kakšno izpolnjeno željo, bolje rečeno tekmo, bi si dekleta želela v januarju, v katerem so zaradi zaprtja države odpadle kar štiri tekme na Japonskem. Enako se je zgodilo tudi v moški karavani, kjer so tekme že nadomestili, pri dekletih pa ne. »Ženskih skokov še ne jemljejo tako resno kot moških. Pri njih se vedno najdejo nove priložnosti, na nas pa še malce drugače gledajo,« je bila kar ostra Urša Bogataj. Razumljivo, skoraj tik pred olimpijskimi igrami imeti skoraj mesec dni pavze za športnice ni dobrodošlo. Edina vmesna postojanka do Pekinga bo tako 29. in 30. januarja nemški Willingen.
