Leviatan (2014)
Andrej Zvjaginčev (1964, Novosibirsk) velja za najboljšega ruskega režiserja svoje generacije, pa še kakšne druge. Posnel je pol ducata izvrstnih filmov in se proslavil z izjavo, da je življenje v Rusiji, kot da bi bil na minskem polju, in to še preden je minsko polje postala Ukrajina. Najbolj znan je njegov četrti film, 140-minutni Leviatan iz leta 2014. Scenarij je režiser napisal skupaj z Olegom Neginom. Gre za trpko socialno dramo o človeku, od katerega hoče podkupljeni župan poceni kupiti zemljo in ga pustiti brez vsega. Sliši se znano, kajne? Zvjaginčev je prepričan, da njegova filmska zgodba ni vezana zgolj na Rusijo in da gre za enostaven odnos med državo in posameznikom, v katerem se mora človek odločiti, ali bo živel kot suženj ali kot svoboden človek. Film Leviatan je leta 2015 dobil zlati globus kot najboljši tujejezični film, ni pa mu uspelo dobiti oskarja, za katerega je bil nominiran. Dobil je kopico manj zvenečih nagrad, ljubezni velikega vodje Vladimirja Putina, ki je prepričan, da korupcije v Rusiji ni, pa gotovo ne.
Vladar (1999)
Molok je naslov ruskega biografskega filma, satire, ki prikazuje en dan v življenju Adolfa Hitlerja in njegovih najbližjih, Eve Braun, Martina Bormanna in Josepha Goebbelsa na gradu Berghof. Film je režiral Aleksander Sokurov (1951, okrožje Irkutsk), ki ga je tovrstna zgodovina ves čas zanimala. Nekateri kritiki so mu očitali, da je do Hitlerja preblag, a je dobil solidne ocene in v Cannesu nagrado za najboljši scenarij. Do oskarjevske nominacije se Vladar, kljub skupni produkciji Rusije, Nemčije, Japonske, Italije in Francije, ni prebil.
Deveta četa (2005)
Fjodor Bondarčuk je eden najboljših ruskih režiserjev, ima pa tudi zanimiv pedigre. Njegov oče je Sergej Bondarčuk, ruski režiser in igralec, ki je igral v največjem jugoslovanskem spektaklu Bitka na Neretvi. Tudi film Deveta četa, po rusko 9 rota, je vojni film, pravzaprav tragedija o sovjetski enoti, ki se bori v Afganistanu. Čas beži, zabarikadiranim vojakom, ki jim je za Afganistan in za vojno vseeno, pa pozabijo sporočiti, da se je vojna že davno končala. Vojaški veterani so se zgražali, film pa je zaslužil okoli 16 milijonov dolarjev.
Tovor 200 (2007)
Enajsti film Alekseja Balabanova (1959, Jekaterinburg) z originalnim naslovom Gruž 200, je grozljivka in groteska hkrati. Dogaja se v osemdesetih, v časih, ko počasi odmira Sovjetska zveza in je vojna v Afganistanu na vrhuncu. Od tod tudi naslov Tovor 200, ki je oznaka za krste, v katerih so v domovino vozili mrtve sovjetske vojake. Film raziskuje skrivnostne primere izginulih oseb, v glavni vlogi pa je sadistični policijski inšpektor. Film je sicer dobil nekaj ruskih nagrad, pri nas so ga vrteli na Liffu, v Rusiji pa so ga hitro umaknili iz programa.
Admiral (2008)
V verjetno največjem filmskem spektaklu, ki so ga posneli v Rusiji, se je Andrej Kravčuk (1962, Sankt Peterburg) lotil biografije znanstvenika, raziskovalca, ruskega admirala, velikega nasprotnika oktobrske revolucije in komunistov Aleksandra Kolčaka (1874–1920). Kritiki so bili prepričani, da je v filmu kar nekaj zgodovinskih netočnosti, po drugi strani pa gre za pravi filmski spektakel, kakršnih v svetu filmskih animacij ne vidimo več veliko. Najdaljšo bitko v filmu so recimo snemali kar en mesec. Film je tudi dobro zaslužil, a je dobil od bolj znanih zgolj nagrado ruskega MTV.
Faust (2011)
Goethejev Faust in Mannov Doctor Faustus sta osnova za scenarij filma Aleksandra Sokurova, za rusko-nemški, pravzaprav kar evropski film Faust, o človeku, ki je prodal svojo dušo. Prvič so ga prikazali na beneškem festivalu septembra 2011. Gre za Sokurovov zadnji, četrti film iz serije, v kateri so Vladar (1999), Taurus (2001) in Sonce (2005). Film je na beneškem festivalu osvojil zlatega leva. Takole so ga pohvalili: »So filmi, ob katerih zajokaš, so filmi, ob katerih se smeješ, in so filmi, ki te spremenijo za vedno. To je eden takih filmov.«
Elena (2011)
Andrej Zvjaginčev in Oleg Negin sta napisala scenarij za socialno dramo Elena, za zgodbo o nekdanji medicinski sestri Eleni, ki je poročena z bogatim Vladimirjem. Oba imata otroke iz prejšnjih zakonov. Med vadbo v telovadnici Vladimir doživi srčni infarkt. Po vrnitvi iz bolnišnice, ko ugotovi, da je blizu smrti, se odloči napisati oporoko, ki Eleni ni naklonjena. Pravzaprav bogataš vse zapusti hčerki iz prvega zakona, zato Elena vzame stvari v svoje roke. Kritiki so izpostavili glavno igralko Nadeždo Markino in seveda režiserja Andreja Zvjaginčeva.
Brez ljubezni (2017)
Peti oziroma zadnji film Andreja Zvjaginčeva je zgodba o Ženji in Borisu, ki se ločujeta; avtor jo je napisal skupaj z Olegom Neginom. Oba sta že našla nova partnerja in komaj čakata, da se vse skupaj konča. Težava je dvanajstletni sin Aljoša, ki po še enem brutalnem prepiru med zakoncema izgine. Andrej Zvjaginčev je svojo kritiko razkroja ruske družbe prenesel na raven družinske drame in bil nominiran tako za zlati globus kot za oskarja. Nagrada žirije v Cannesu in nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film.
Prekla (2019)
Dilda oziroma po naše Prekla je drugi film režiserja Kantemira Blagova (1991, Nalčik). Gre za dramo o duševno pohabljenih dekletih, ki začenjata novo življenje na surovem pogorišču druge svetovne vojne v razrušenem Leningradu. Kritiki so razmeroma težko zgodbo, ki jo je Balagov napisal skupaj z Aleksandrom Terehovom, visoko ocenili, mladi režiser je dobil posebno nagrado v Cannesu. Še bolj je presenetila še nekaj let mlajša Ksenija Sereda s fotografijo, v glavnih ženskih vlogah pa sta bili celo debitantki Viktorija Mirošničenko in Vasilisa Pereligina.
Bratstvo (2019)
Na naši današnji lestvici je kar nekaj filmov, ki jih uradna ruska politika ni sprejela. Film, vojni spektakel Bratstvo, o enoti, ki mora kljub koncu vojne v Afganistanu reševati sina pomembnega generala, ki so ga ujeli mudžahedini, pa so napadli v svetu federacije in opozorili, da je film neprimeren za vzgojo mladih z domoljubnim občutkom. Režiser Pavel Lungin (1949, Moskva) je kritike zavrnil, češ da gre za protivojni film, ki govori o tem, da so dobri fantje poslani v grde in nesmiselne vojne. Zgodovina pa se očitno ponavlja.
