Se je pa Bog boljše odrezal pri reševanju iz skušnjav pri svojem sinu Jezusu. No, čigav sin pa je bil Jezus? Zame to ni dovolj določeno. Uradno priznani oče, kot zakonec Jezusove matere, je Jože (tedaj še ni bil sv. Jože). Pri verouku pa zvemo, da je bil spočet trinajstletni pastirici Mariji od svetega Duha, kar pomeni, da je sveti Duh Jezusov biološki oče. Ker imajo Jezusa za božjega sina, je posledično sam Bog njegov oče. Slednje bo še kar najbolj uveljavljeno, kajti če je Bog oče vseh nas, je tudi Jezusov.
Zanimiva je biblična zgodba o Jezusovih skušnjavah. Eden od možnih Jezusovih očetov, sv. Duh, ga je odvedel v puščavo in tam ga je sam hudič nadlegoval s skušnjavami.
1. skušnjava. Hudič reče Jezusu. »Jaz lahko spremenim kamen v kruh. Kaj pa ti?« Jezus reče. »Oče (nebeški) mi je dal to moč, da tudi jaz lahko to naredim. Toda človek ne živi samo od kruha, temveč o vsaki besedi iz božjih ust.« Hudič se pa ni mogel pobahati, da tudi on lahko izgovarja božje besede. Toliko pa je le upošteval logiko.
2. skušnjava. Ker s prvo skušnjavo hudiču ni uspelo »pokoriti« Jezusa, ga je odpeljal na vrh gore, s katere so bila vidna vsa kraljestva tega sveta (pri verstvih morate logiko spregledati) in mu rekel: »Vse to ti bom dal, če poklekneš pred mano in se mi pokoriš.« Jezus je odklonil tudi to hudičevo ponudbo in tako rešil ne samo Izrael, temveč vse človeštvo. Jaz sicer ne razumem, kako mu je to uspelo, če pa v to verjamete, vam bo lažje živeti. Toda lastnik vseh, z vrha gore vidnih kraljestev. je še vedno hudič. Zato se ne čudite, če vam v življenju ne gre vse gladko.
Izraelci kot begunci iz Egipta so po srečnem prečkanju Rdečega morja še 40 let blodili po puščavi. Jezusovo 40-dnevno bivanje v puščavi, kjer se je postil in molil, je rekapitulacija doživljanja njegovega ljudstva, kajti 40-dnevni post in molitev nam data moč, s postom pa pritegnemo božjo pozornost.
Kaj se je pa Jezus naučil v času svojega puščavskega bivanja? Prisluhnite.
Na svatbi v Kani Galilejski (ne vprašajte me, kje je ta Kana, kajti možne so štiri lokacije), na kateri je sodeloval tudi Jezus s svojo žlahto, je opravil svoj prvi čudež. Ker so na svatbi veselo popivali, je zmanjkalo vina in Jezus je spremenil vodo v vino. To sicer delajo tudi nekateri naši birti, toda temu ne rečejo čudež, temveč biznis. Ena od lastnosti človeka je, da išče napake pri drugih in jih gromozansko napihne. Ta »užitek« človeka se vleče skozi vso zgodovino človeštva. Tudi na svatbi v Kani Galilejski ni bilo drugače. Vino, ki ga je »scopral« Jezus, je bilo zelo kvalitetno, tako rekoč božansko. Namesto da bi uživali v dobrem vinu, so začeli kritizirati mladoporočenca, češ, vsak pameten birt najprej ponudi dobro vino, pozneje pa pijanim gostom lahko postreže tudi vinsko brozgo. »Ti, neumnež,« so mu rekli, »si pa naredil ravno obratno«. V kritiziranju smo ljudje nepoboljšljivi. Po nepotrebnem so Jezusa križali, saj nas s tem ni odrešil naših napak.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani