Zamisel o Mednarodnem dnevu žensk se je pojavila v socialističnem ženskem gibanju na začetku 20. stoletja, ko so aktivistke okrog Klare Zetkin želele določiti poseben dan boja za pravice žensk po vsem svetu. Pobudo je leta 1910 na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk podala omenjena nemška komunistka Klara Zetkin, prvo praznovanje pa je bilo že naslednje leto, 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Po prvi svetovni vojni, ki so ji sledli pomembni družbeno-politični premiki, zrušene pa so bile številne monarhije in posledično vzpostavljene nove oblike vladavine, je bila v nekaterih evropskih državah že uvedena splošna volilna pravica, vendar to še ni bil razlog, da tega dne ne bi še naprej obeleževali. Ženske so se namreč še naprej borile – in še vedno se – za ekonomske, socialne in politične pravice.
S krepitvijo socialističnega gibanja so se krepile tudi zahteve žensk po politični in ekonomski svobodi
8. marca 1917 so v Rusiji potekale množične demonstracije tekstilnih delavk, ki so zaradi nasilnega odziva oblasti kmalu prerastle v vstajo, kar je privedlo do februarske revolucije, ki je nadalje vodila k oktobrski revoluciji. V Sovjetski zvezi je ta dan postal državni praznik, vključen pa je bil tudi v socialistično teorijo družbe, saj so ga uporabljali predvsem kot sredstvo agitacije za delavske ženske, medtem ko so nanj v zahodnih državah v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj pozabili. V Rusiji še vedno velja za uradni praznik, na zahodu pa gre bolj za neformalno praznovanje, ki ga po eni strani zaznamujejo demonstracije, po drugi pa vse večja komercializacija v obliki daril in popustov na »ženske izdelke«.
Nemški socialistki Klara Zetkin (1857-1933) in Luise Zietz (1865-1922) sta ob drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Kobenhavnu zahtevali, da se vsako leto v vseh državah razglasi mednarodni dan žensk in poziva k volilni pravici žensk. Njun predlog je navdihnila ameriška socialistka May Wood-Simons (1876-1948), ki je ameriške delegatke, ki so se udeležile konference v Kobenhavnu, prosila, naj jih obvestijo o svojih pozitivnih izkušnjah s posebnim dnevom žensk v ZDA. Ker je bil prvi nacionalni dan žensk leta 1909 v New Yorku zelo uspešen, tudi zaradi tega, ker so se socialističnim demonstracijam za splošno volilno pravico pridružile tudi nesocialistične aktivistke za pravice žensk, je predlog prepričal delegate. V Kobenhavnu so tako sprejeli idejo o mednarodnem dnevu žensk, vendar je bil konkretni datum določen šele leta 1921.
Aleksandra Kollontaj (1872-1952), komunistična revolucionarka, feministka, borka za enakopravnost in enakost spolov, prva ženska na svetu (od ustanovitve modernih držav), ki je bila članica vlade ter prva diplomatka, je leta 1921 objavila članek, v katerem je opisala nov koncept Mednarodnega dneva žensk v Svojetski zvezi in s tem tudi v drugih socialističnih državah, osredotočila pa se je predvsem na vlogo delavk v boju proletariata. Osmi marec je bil tako v prvi vrsti dojet kot sredstvo agitacije v boju za svetovno revolucijo, vendar zahod nad tovrstno opredelitvijo ni bil navdušen. Nesoglasja o »političnih posledicah« Mednarodnega dneva žensk so postala še bolj očitna po drugi svetovni vojni, ko so se v obdobju hladne vojne zaostrile napetosti med Zahodom in Vzhodom. V zahodnih družbah je dan žensk ponovno oživel šele tekom drugega vala feminističnega vala v 70. letih, ko so aktivistke tekom demonstracij znova artikulirale svoje zahteve po enakosti spolov. V nekaterih državah so stranke izkoristile osmi marec v lastne politične namene, ko so napovedale nove politične reforme na tem področju, pri čemur so pogosto obravnavale ženska vprašanja kot individualna ter posledično ločena od širših družbenih in ekonomskih odnosov.
S propadom Sovjetske zveze so številne tradicije izginile, prav tako pa tudi pomen socialističnega feminizma, ki je zagovarjal, da so patriarhat, kapitalizem, imperializem, rasizem in nacionalizem povezani ter jih zato ne smemo obravnavati posamezno. V javnem dojemanju je osmi marec ohranil predvsem njegove nepolitične oblike, kot so darila v obliki cvetja, čokolad in voščilnic, – ki s prvotno idejo in dolgoletnim bojem nimajo pravzaprav nič –, njegov politični pomen pa postopoma izginja.
Feminisitčna gibanja so ženske postavila v javni prostor
Tudi naš prostor so zaznamovala feministična gibanja, začenši z obdobjem Avstro-Ogrske monarhije, kjer so se vzporedno z gibanji drugod po svetu borila za politične, družbene in ekonomske pravice. V Sloveniji so ženske svoje pravice poskušale uresničevati z ustanavljanjem društev. Prvo žensko politično organizirano društvo je bilo Društvo slovenskih učiteljic, ki je bilo ustanovljeno v Ljubljani 29. decembra 1898, v okviru slednjega pa so se borile za ženske pravice, kot sta enako plačilo za enako delo in volilna pravica. V Trstu pa je leta 1897 začel izhajati časopis Slovenka, ki je bil prvi slovenski ženski časopis, ki je tematiziral vprašanje enakopravnosti, izobrazbe ter socialnih pravic žensk. Feminisitčna gibanja so ženske postavila v javni prostor, da so ga sploh lahko začele soustvarjati. Tako imenovani državni feminizem, ki smo ga poznali v Jugoslaviji, je dosegel pomembne mejnike pri spodbujanju enakosti spolov, vendar pa je o marsičem, sploh zasebni sfer žensk, molčal. Ni namreč uspel nasloviti spolnega nasilja in nasilja v družini, zato so na spregledana področja intervenirale nevladne organizacije, kot je Društvo SOS telefon, ki v ta namen deluje še danes.
