Njegova predanost se je pokazala že, ko je bil v Šentu zaposlen v letu 2015. »Bil sem mlajši in poln navdušenja, delali smo prave čudeže. Imeli smo zelo močan in raznolik program.« Tako so organizirali dva do tri dnevne tabore, čez leto prehodili ogromno višinskih metrov, »približno toliko, kot bi šli na Mont Everest« in imeli močne, transformativne skupinske pogovorne delavnice. Anže in njegova sodelavka Damjana Flajnik sta v enem letu napolnila dve mapi, v katere beležijo skupinske dogodke, namesto ene, kot je običajno.
Anže se je v decembru 2022 vrnil na mesto vodje dnevnega centra. Pri svojem delu želi, da uporabniki in uporabnice doživijo čim več, predvsem pa mu je na prvem mestu spoštljiv, človeški odnos in sprejemanje vsakega, takšnega kot je, brez sodb. Ima proste roke pri oblikovanju programa »nadrejeni spoštujejo mojo samostojnost, kar zelo cenim«. Vključuje aktivnosti, ki zanimajo njega in za katere oceni, da bodo imele vpliv na doživljanje in morebitne pozitivne premike v ljudeh.
Vodji dnevnega centra Šentgor sta šport in narava v krvi, več kot 12 let je treniral nogomet, še sedaj pa se tedensko odpravi vsaj na bližnji hrib. Obožuje gore, potovanja in ples, v zadnjem obdobju pa se navdušuje nad borilno veščino aikido in potopi v mrzlo vodo.
Maratonski izzivi
Kot socialni delavec je že kot študent pripravnik veliko delal z različnimi socialno izključenimi skupinami ljudi, z nekdanjimi odvisniki, alkoholiki, v vzgojnem zavodu itn.
Leta 2013 je delal z bivšimi odvisniki in alkoholiki v Reintegracijskem centru Vincenca Drakslerja na Pristavi v Tržiču. V tem obdobju si je zadal osebni cilj, da preteče maraton. Priprave so zahtevale veliko discipline in vztrajnosti. Poskušal je spodbuditi tudi fante, s katerimi je tam delal, in res je eden izmed njih začel navdušeno trenirati z njim. Skupaj sta med drugim pretekla Županov tek v Kranju in kasneje še »dvajsetko«. Anže je potem sam pretekel tudi cel maraton. Za oba je bila to posebna izkušnja, dobila sta samozavest, Anže je dobil zaupanje, da lahko doseže še marsikaj.
Radovljiška skupnost
Anžetu Bertonclju je delo v Radovljici všeč, saj je to »zelo prijetna skupnost«. Organizacije res dobro sodelujejo med seboj, vse je povezano, ljudje so odzivni. »Zares moram pohvaliti Občino Radovljica, ki nas podpira v največji možni meri, zelo dobro sodelujemo tudi z Ljudsko univerzo Radovljica, knjižnico Radovljica in drugimi ustanovami, vrata so nam vedno odprta.«
Od prihoda na mesto vodje dnevnega centra v decembru 2022 so se številke, kar se tiče vključenosti uporabnikov v program, začele postopno zviševati. Redno jih dnevno obiskuje med deset in dvajset oseb, v prejšnjem letu so zabeležili prek petdeset različnih uporabnikov, predvsem iz širšega območja Gorenjske.
Uporabniki in uporabnice dnevnega centra imajo na voljo računalnik in internet, družabne igre, knjižnico in tudi različne delavnice. »Program v veliki meri bogatijo prav naši prostovoljci. Tedensko izvajajo bralne, filmske, izobraževalne in glasbene delavnice ter skupino za laično samopomoč. Enkrat mesečno se izvedeta humanistična in kognitivna delavnica s strani zunanjih prostovoljk. Javni delavec Borut Višnikar tedensko vodi tečaj angleščine in družabne igre, jaz pa vse terapevtske, pogovorne delavnice, namenjene osebni rasti.« Ob petkih pa se vedno, razen če jo zagode vreme, odpravijo v hribe.
Vodja dnevnega centra v svoje delo ves čas vključuje stvari, ki izpolnjujejo in osrečujejo tudi njega. Anže verjame, da se predsodke in stereotipe najuspešneje premaguje skozi dialog, zato se je v prejšnjem letu v sodelovanju s Šentom navdušeno zagnal v organizacijo živih knjižnic. Ponosen je, da so na dogodkih vedno prisotni tudi uporabniki dnevnega centra in sicer v vlogi živih knjig, kar pomeni, da v dialogu (ena na ena) z obiskovalci delijo svoje življenjske izkušnje in zgodbo. »V prejšnjem letu sem organiziral okoli deset živih knjižnic. Živa knjižnica v Radovljici je bila neverjetno obiskana, imeli smo jo tudi v Kranju, v Ribnici, na Vrhniki, v Ljubljani, na Jesenicah …«
V ritmu
Velika Anžetova strast, ki spreminja njega in mnogo drugih, pa je ples po metodi 5Ritmov. Gre za meditacijo v gibanju, ki prinese osvobajanje na fizični in čustveni ravni. »5Ritmov mi je predstavila moja partnerka Martina. Že po prvem srečanju sem vedel, da je to tisto pravo. Moj um je bil po dveh urah plesa tako pomirjen, kot po mesecu in pol solo potovanja po Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu.«
Leta 2018 je v Salt Lake Cityju pridobil certifikat za »Sweat SpaceHolderja,« kar v praksi pomeni »držati prostor« z glasbo in minimalno besednega vodenja. V decembru 2021 je postal certificirani učitelj 5Ritmov in je član mednarodne asociacije 5Ritmov učiteljev. Že več kot pet let v Ljubljani vodi redna tedenska srečanja, občasno pa tudi v drugih slovenskih mestih in v tujini. Enkrat mesečno v Lescah in enkrat mesečno na Bledu, prek Ljudske univerze ponuja brezplačna 5Ritmov srečanja. »Ko sem ponovno pričel delati v Šentgoru, sem se najprej vprašal, kaj lahko poleg svojega dela ponudim skupnosti, v kateri delam. Prva stvar je bila organizacija živih knjižnic, druga pa je bila izvedba 5Ritmov srečanj. 5Ritmov sem želel približati ljudem, kateri se z njimi najbrž nikoli ne bi srečali. Moram reči, da mi je uspelo.«
