Leta 1857 je bila zaključena zadnja etapa železnice Dunaj–Trst in na otvoritveni vožnji sta se iz glavnega mesta monarhije pripeljala v pristaniško mesto Trst cesar Franc Jožef in njegova žena Sisi. 578 kilometrov proge v dvajsetih letih od odločitve do uresničitve, in to brez računalnikov in sodobnih strojev. Ampak naj bo številk dovolj, sicer bo mnogim preveč nerodno.
Mihael, Jožica in začarani šolarji
Pred muzejem vsakega obiskovalca pozdravita Mihael Bučar in Jožica Kristan Filič, oblečena v lepi temno modri železničarski uniformi, takšni, kot jih lahko vidimo le še v nekoliko starejših filmih. Na vprašanje, ali je kaj obiskovalcev, odgovorita: »Veliko. Veliko ljudi pride, ogromno pa je šolarjev. Ali so s šolarji kakšne težave in ali so pridni? Kje pa, nobenih težav ni. Ne, ne, ne klepetajo, ampak dobro uro pozorno poslušajo, sprašujejo, dobro uro se pogovarjamo.«
Ne drezam dalje, a nisem povsem prepričan, ali bi jima verjel. Potem pa se Mihael Bučar nalahno nasmehne in začne pripovedovati zgodbo o muzeju ter razstavljenih predmetih in fotografijah. Ne pripovedovati, ena sama strast napolni prostor, zgodbe postanejo otipljive, osebe s fotografij oživijo, nenadoma se ti zdi, da slišiš zvoke vlakov in vonj železniških postaj in vagonov. Takrat ni bilo nobenega dvoma več, takrat mi je bilo popolnoma jasno, zakaj tudi z večjimi skupinami šolarjev nikoli ni težav. Tako zanimivo pripoveduje, da bi ga lahko poslušal do sobote. Jasno, da otroci tako njega kot Jožico poslušajo kot začarani.
Služba v 23 krajih
»Kdaj pa se je vse skupaj začelo? Tole z vami, z železnico in z muzejem?« ga vprašam. Za trenutek zastane, nato pa se zagleda nekam daleč. Nekam tako daleč, da tega ne morejo videti oči, ampak lahko do tja prispejo le misli. »V četrti razred osnovne šole sem hodil. V Kompoljah nad Štorami. Učili smo se o telefonu, a samo opisno, saj na šoli niso imeli nobenega, zato se je učitelj odločil, da gremo naslednji dan na železniško postajo v Štore, kajti tam so imeli telefon. Sprejel nas je strašansko imeniten postajenačelnik in nas peljal v prometni urad, kjer je sedel prometnik. V vsaki roki je imel eno telefonsko slušalko, pred seboj je imel morsejev aparat, ki je bil takrat še v uporabi. Takrat sem vedel. Železničar bom. In sem bil.«
Kot najboljši študent si je lahko po koncu šolanja prvi kraj službe izbral sam. To je bila Litija, do upokojitve pa je služboval še na 22 železniških postajah, najdlje v Celju, kjer je bil deset let načelnik postaje. Tako kot se spreminja vse v življenju, se je spreminjala tudi železnica. Marsikaj, kar je bilo še včeraj pomembno, je že danes odvečno. A vse »odvečno« je bilo za Mihaela vedno nekaj posebnega, nekaj, kar velja ohraniti in se s tem pokloniti preteklemu delu, nekdanjim uspehom in načrtom ter vsem tistim, ki so premikali gore na poti razvoja.
Zbirka tehniške dediščine
Vrsto let je na terenu zbiral gradivo, predvsem povezano s prihodom in razvojem Južne železnice in vse to dolgo hranil na več lokacijah v štajerskih železniških objektih. Začela je nastajati ena najbolj dodelanih in skrbno urejenih muzejskih zbirk tehniške dediščine pri nas. Tako tehniške sekcije štajerskih železnic kot tudi lokalna skupnost sta ga podprli in danes lahko neverjetno pripoved o čudežnem vozu, ki nima »ne spredaj ne zadaj konja, pa vseeno leti naprej«, občudujemo v muzeju v Šentjurju. Ste vedeli, da se je leta 1883 na železniški postaji v Šentjurju ustavil cesar Franc Jožef in da ga je župan Gustav Ipavec sprejel s pozdravnim govorom v lepi kleni slovenščini? Ste vedeli, da takratni inženirji in načrtovalci niso bili v pisarnah, ampak so od prvega jutranjega svita do trde noči peš ali na konju vsak dan nadzorovali gradnjo? Ste vedeli, da ob vseh povodnjih železnica nikoli ni bila poplavljena?
Ob takšnih in podobnih zgodbah, anekdotah in strokovnih tehničnih pojasnilih sleherni od 4000 razstavljenih predmetov v leta 1846 zgrajeni stavbi zaživi in dobi pomen. In se vtisne v spomin slehernemu od vse bolj številnih obiskovalcev, ki se odpravijo z Mihaelom in Jožico, ki je tudi vso delovno dobo preživela na železnici, na neverjetno in nostalgično potovanje skozi čas naših pradedov, dedov, očetov in nas samih. Potovanje v čas, na katerega smo skoraj pozabili.