Najprej se moramo (samo) vprašati o čislanih »evropskih vrednotah«. Ki se baje branijo v Ukrajini. Pa se res in katere vrednote so to? Evropska zgodovina je med drugim predvsem zgodovina vojn. In zločinov. Po Evropi in po svetu. V Ukrajini se ne dogaja nič posebnega, kar bi odstopalo od »evropskih vrednot«. Nekoč in očitno še vedno je v Evropi veljalo pravilo, da mora vsaka generacija doživeti vsaj dve vojni. Mi, povojna generacija, je eno (če je to bila vojna) v t. i. desetdnevni vojni že doživela. Zdaj čakamo na drugo, ki je grozeče pred vrati.
Vse vojne so bile vojne za več ozemlja (obvladovanje virov in ljudi) in pri tem se ni upoštevalo nič drugega kot surova moč. V Evropi se nobena meja ni spremenila brez vojne, če zanemarimo redke primere, kot je razdružitev Norvežanov in Švedov ali zadnji primer ločitve Čehov in Slovakov. Meje so se stalno spreminjale. Največji razlog je večna želja držav, da bi bile še večje. In to so počele ob vsaki priložnosti. Drugi razlog je zaokroževanje narodnega ozemlja oziroma priključitev manjšin »matični državi«, bolj za izgovor, ponavadi s priključitvijo še večje, nove manjšine naroda napadene države (če se prej ne izvede kar etnično čiščenje »pete kolone«). In nastanka novega problema za reševanje z novimi vojnami.
Ukrajinska vojna je na Zahodu tabu tema, hudo cenzurirana. Propagandna vojna, kako Rusi hočejo biti še večji, čeprav imajo že zdaj preveliko državo. Specifika Ukrajine je v tem, da so Rusi do nje zelo sentimentalni. Kot so Srbi do Kosova (in Metohije). In to še sploh ni glavni problem. Problem ukrajinske vojne je veliko strateško ozadje in razmišljanje Zahoda, kako Rusko federacijo razbiti (na sedem držav?), uničiti rusko vojaško moč in seveda … si razdeliti plen. Ogromne ruske naravne resurse s poceni razprodajo. In Ruse seveda še krepko zadolžiti, da končno začnejo živeti po modelu zahodne »demokracije« in pretiranega potrošništva, za kar bo Zahod poskrbel s primernimi (fiktivnimi dolarskimi) potrošniškimi krediti. In na tem strateškem cilju Zahod dela že desetletja. Nato rine na ruske meje v pripravi boljših vojaških izhodišč, rdeča črta je bila prestopljena prav v Ukrajini. Če zanemarimo še »evropsko« obnašanje Ukrajine do svojih manjšin, predvsem ruske, da korupcije sploh ne omenjam, ki očitno prav tako spada med »evropske vrednote«.
Nobene vojne ne bi bilo, če bi Ukrajini bilo dovoljeno biti nevtralna. Ukrajina je dobesedno porinjena v vojno z Rusijo. In glavna žrtev. Druga bo in je že, seveda, t. i. Evropa, zahodna Evropa.
In zdaj smo spet pri mejah. Tokrat ne med državami, imperiji, narodi, ampak pri eni zelo pomembni, sicer zamišljeni meji. To je meja med Azijo in Evropo. Na Uralu. Evrope do Urala je pol ruske. Samo do Urala! Osemdeset odstotkov državljanov Ruske federacije živi v Evropi. In to polovico Evrope naši politiki izganjajo iz Evrope. Za račun koga? In kaj nam bo ostalo od »Evrope«?
Namesto da bi »Evropa« segala do Vladivostoka, da bi sobivala v miru z Rusi, ki imajo skoraj vse, česar ostanek »Evrope« nima, ima pa, kar Rusi nimajo, bomo dobili nov zemljevid Evrope: »Evropska meja je na mejah Poljske (ki so prav tako sporne, vprašajte Nemce) … čez mejo je Azija,« bo pisalo v novih učbenikih. Ja, Azija prihaja pred vrata t. i. Evrope. Kar ni uspelo Atili ali Džingiskanu z vojsko, bo t. i. Evropi z neumnostjo.
In da ne pozabimo, kaj si »Evropa« vse privošči, če pade v globoko krizo. Nad samim sabo, da nas potem morajo reševati preko Atlantika in seveda Rusi iz »Azije«. Bojim se, da nas tokrat ne bo nihče reševal. Imajo dosti in preveč svojih problemov.
Jože Rotar, Ljubljana
