V molitvah se spominjati žrtev potresa v vzhodni Turčiji in severni Siriji ne pomaga nikomur. Če bi razdejanje lahko pripisali Vsemogočnemu, bi ga morali obravnavati kot Sadama Huseina. Udariti po ljudeh, ki doživljajo eno nesrečo za drugo, se ne spodobi. Pokrajino med Malatyo, Diyarbakirjem, Gaziantepom in Alepom je prizadel naravni pojav, ne pa božja jeza. Dobre misli niso dovolj. Čudeža ne bo. Ljudje potrebujejo šotore, odeje, montažne hiše, telefonske stolpe, hrano in druge posvetne reči, ki omogočijo preživetje v hudi gorski zimi. Celotno območje je hkrati vroča puščava in mrzlo pogorje. Turška država je organizirana in velika, vendar je uničenje takšnih dimenzij, da bi tudi veliko močnejšim državam vzelo dih. Sirija je od vojne prizadeta propadla država. Sama se bo težko znašla.
Zemljevid je že z imeni krajev dovolj zgovoren. Če ne drugega, so bili Alep, Kobani in Afrin zadnja leta dovolj v središču skrbi vseh nacionalnih paranoikov. Med dr...
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je uničujoči potres, ki je prizadel jugovzhod Turčije in dele Sirije, označila za »najhujšo naravno nesrečo«...
