Politika in deloma tudi stroka pa neprestano zavajajo, kako pokojnine ogrožajo finančno stabilnost države. To je navadna demagogija, saj na primer primerljiva Avstrija nameni za pokojnine kar 48 odstotkov večji delež v BDP kot Slovenija, povprečni delež v EU pa je po istem kriteriju 29 odstotkov višji. Očitno naša država zadnjih 30 let varčuje ravno na upokojencih – do kdaj še?
Vlada se tudi hvali, kaj vse je naredila za upokojence v zadnjih dveh letih, v resnici pa se delijo nekakšni solidarnostni dodatki, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih, in se s tem ruši pokojninski sistem, ki bi moral temeljiti na zavarovalniškem principu, kolikor si vplačal, toliko dobiš. Da bo tragedija ali komedija še večja, pa s tem nastajajo nesorazmerja, tako da nekateri upokojenci, s sicer nižjimi pokojninami, dejansko na leto z dodatki dobijo več kot tisti z višjimi pokojninami. To pomeni, da tisti, ki je vplačal manj pokojninskih prispevkov, dobi večjo pokojnino kot tisti, ki je vplačal več. To je absurd, ki daje direktni signal mlajšim zaposlenim, zakaj bi sploh vplačevali višje prispevke, če se to ne bo poznalo na bodoči pokojnini. To posledično tudi pomeni bankrot pokojninske blagajne. Naj omenim, da nimam nič proti socialnim transferjem, vendar naj bo to storjeno na transparenten način in iz za to namenjenih sredstev v proračunu, tako pa je pokojninska blagajna postala nekakšen bankomat.
Vlada je zaradi preteklih večletnih varčevalnih ukrepov sprejela tudi letošnjo izredno uskladitev pokojnin v različnih višinah, od 1, pa 1,7 in 3,5 odstotka. Očitno pa gre v tem primeru zopet za prikrajšanje tistih, ki so se upokojili do leta 2012 in jim je bilo priznano samo preteklo večletno varčevanje od 1,7 do 3,5 odstotka, ne pa tudi lanska prenizka uskladitev za en odstotek, ki ga bodo prejeli samo upokojeni po letu 2012. Po eni strani se upokojencem nekaj da (vrne), po drugi strani pa se jim vzame. Vlada te poteze sploh ni obrazložila, po kakšni metodologiji so se odločili, kar pomeni tudi kršitev zakona Zpiz-2. Ta vlada res podcenjuje intelekt in potrpljenje upokojencev.
Drugi problem je redna februarska uskladitev pokojnin, ki temelji na lanski rasti bruto plač in življenjskih stroškov v razmerju 60 odstotkov rasti bruto plač in 40 odstotkov rasti življenjskih stroškov. Podatkov o plačah še ni, Statistični urad Slovenije (Surs) pa je že objavil lansko rast življenjskih stroškov, in sicer v višini 1,9 odstotka. Po metodologiji to pomeni, da bi se pokojnine samo na osnovi tega kriterija lahko povečale le za 0,8 odstotka. Toliko naj bi pač po podatkih Sursa vplivala lanska rast življenjskih stroškov na uskladitev pokojnin. Vsi pa vemo, kako so cene lani podivjale, zato gre v tem primeru dobesedno za ponižujoč in absurden podatek statističnega urada. To me spominja na film o afriškem diktatorju Idiju Aminu, ki je ubil in nato pojedel svojega guvernerja narodne banke, ker ni hotel več tiskati denarja. Tako nekako se v prenesenem smislu obnašajo tudi naši mali diktatorji, če nekdo ne priredi podatkov po njihovem diktatu, ga jutri več ni.
Skratka, na področju pokojnin je neverjetno veliko nepravičnosti in stalnih ad hoc posegov politike, pač v odvisnosti od trenutnih potreb. Sprašujem pa se, ali so upokojenci res taki pasivneži in nevedneži, da se pustijo že trideset let »nategovati«? Ponarodela pesem Agropopa za Slovence pravi »samo milijon nas je«, za upokojence pa bi to lahko priredili v, samo šeststo tisoč nas je. Se vidimo na volitvah.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
