1. Nemudoma je treba začasno povečati obveznost prevzemanja večjega števila pacientov oziroma zavarovancev na posameznega zdravnika in tako takoj odpraviti etično in ustavno nedopustno razlikovanje med zavarovanci, ki imamo stalnega osebnega zdravnika, in tistimi, ki ga imajo v omejenem obsegu ali ga sploh nimajo. Obenem pa se naj postopno začne tudi povečevati potreben zdravstveni kader, racionalizirati zdravstveno mrežo, zmanjševati administrativne in druge nefunkcionalne obveznosti, stimulirati zdravstveno osebje za večanje obsega in kvalitete zdravstvenih storitev in uveljavljati druge možne ukrepe, ki bodo omogočili, da se ob primerni obremenitvi zdravstvenega osebja zagotovi primerna zdravstvena oskrba vsem zavarovancem v skladu s prevladujočimi evropskimi standardi.
2. V čim krajšem možnem času je treba tudi ukiniti popolnoma nepotrebno dopolnilno zdravstveno zavarovanje in z enotnim nekoliko povišanim zdravstvenim prispevkom zagotoviti najcenejši in najučinkovitejši način financiranja potrebnih zdravstvenih storitev za vse zavarovance. Eventualna doplačila naj se uveljavljajo le še izjemoma, če bi na osnovi strokovne ocene takšno doplačilo v posameznih primerih zaznavno zmanjšalo obseg za zdravje nebistvenih zdravstvenih storitev. Dopolnilno zavarovanje naj se uveljavlja le za nadstandardne storitve. Višji zdravstveni prispevek bodo zaposleni nadomestili z ukinitvijo stroškov za dopolnilno zavarovanje, upokojenci pa bi izpadle prilive v zdravstveno blagajno lahko nadomestili z odstotno ustrezno nižjim prvim povišanjem pokojnin. To ni samo najracionalnejši, ampak tudi etično najbolj sprejemljiv pristop, ki vsem državljanom solidarnostno zagotavlja primerno zdravje kot največjo individualno življenjsko dobrino in uveljavlja višji zdravstveni nivo, ki je eden pomembnih temeljev tudi večje splošne družbene učinkovitosti in zadovoljstva.
3. Povečati je treba učinkovitost celotnega zlasti javnega zdravstvenega sistema, kar omogoča tudi odpravo nesprejemljivo dolgih čakalnih dob in uveljavitev racionalnejšega in kvalitetnejšega poslovanja v zdravstvu. Tudi brez dolgotrajnih analiz je možno uveljavljati številne koristne ukrepe. Zlasti financiranje zdravstvenih ustanov in oblikovanje plač zdravstvenega osebja se mora čim prej prilagoditi sodobnim organizacijskim oblikam na podlagi obsega ter zahtevnosti opravljenih storitev, upoštevajoč kvalitativne normative. Organizirati je treba posebno delovno skupino iz najboljših dosegljivih strokovnjakov, ki bodo oblikovali in stalno izpopolnjevali tarifni sistem za opravljene storitve. Pri tem je treba finančno ovrednotiti in plačevati tudi vse koristne družbene funkcije, ki jih v različnem obsegu opravljajo zdravstvene ustanove, kot so dežurstva, stalna pripravljenost, celovitost in zahtevnost storitev, strokovna izpopolnjevanja in podobno ter tako za vse zagotoviti čim bolj enakopravne možnosti za finančno uspešnost. Zdravstvenim ustanovam naj se, upoštevajoč njihovo izobrazbeno sestavo in ekonomsko uspešnost, določa dopusten skupni znesek za plače. Zaposlenim v zdravstvenih kolektivih pa naj se prepusti, da si sami ali v okviru sindikalnih in drugih oblik sodelovanja določijo ustrezna pravila za oblikovanje osebnih dohodkov posameznikov. S tem bodo zdravstvene ustanove in njihovi zaposleni močno motivirani za povečanje obsega in kvalitete svojih storitev, za čim boljši izkoristek razpoložljivega delovnega potenciala, prostorov in opreme, za racionalizacijo nabave in porabe materiala in tudi za to, da vse svoje delovne zmožnosti posvetijo svoji in ne iščejo dela v drugi organizaciji.
Ker je individualno dogovorjeno dopolnilno delo posameznikov izven njihove matične ustanove praviloma manj racionalno kot povečanje obsega dela v matični organizaciji (izguba časa zaradi spremembe lokacije, nove priprave dela, novo podporno osebje, večanje režijskih stroškov), naj se takšno delo tudi družbeno destimulira z najmanj za tretjino višjimi davčnimi obveznostmi in socialnimi prispevki, kot je to predvideno za redna delovna razmerja. Zdravstvene ustanove, ki morebiti razpolagajo z ne dovolj izkoriščenimi posamezniki, pa se lahko dogovorijo o delitvi zaposlitve ali pa nudijo zainteresiranim ustanovam plačljive storitve. Poleg uveljavitve predlaganega motivacijskega sistema je za uspešno povečevanje učinkovitosti treba zdravstvenim ustanovam zagotoviti tudi čim boljšo zunanjo pomoč. Vse zdravstvene ustanove naj obvezno pripravijo načrte za odpravo ozkih grl in druge ukrepe,ki bi jim omogočili povečanje obsega potrebnih zdravstvenih storitev. Ministrstvo za zdravstvo skupaj z ZZZS naj zagotovi ustrezno finančno, kadrovsko, strokovno in drugo potrebno pomoč načrtom, ki obetajo najbolj učinkovite izboljšave.
4. Sedanji sistem omejevanja zdravstvenih storitev zaradi zagotavljanja finančne vzdržnosti je treba čim hitreje odpraviti in dopustiti vsem zdravstvenim organizacijam, da v največji možni meri povečajo obseg svojih storitev tudi na račun povečanih zdravstvenih izdatkov. Tekoče se mora spremljati pripravljenost zdravstvenih ustanov za izvajanje posameznih zdravstvenih storitev ter ažurno zniževati cene storitvam, za katere je večje zanimanje, oziroma povečevati cene manj želenim storitvam.
Navedeni predlogi jasno kažejo, da so številne realne možnosti za hitrejše zdravljenje našega zdravstva neizkoriščene. Za to sta dva razloga. Prvi je pomanjkljivo znanje, drugi pa premajhen interes. Upam, da lahko podani predlogi vendar nekaj prispevajo k iskanju in uveljavljanju učinkovitejših rešitev.
Tone Mastnak, Ljubljana
