Najlepša priložnost, da opustimo neumnost in bobu rečemo bob
Prvič, naziv predmeta. Pred leti so si uradniki ministrstva za šolstvo ene od prejšnjih vlad dovolili dvobesedni naziv predmeta športna vzgoja laično preimenovati v enobesedni naziv šport, ne da bi se prej posvetovali s pristojnimi strokovnimi institucijami in združenji. Pojma šport in športna vzgoja nista sopomenki. Enobesedni izraz šport je nedopusten za poimenovanje šolskega vzgojno-izobraževalnega predmeta. Beseda šport je terminološki znak za obsežen neenovit svetovni kulturni pojav, ki ga glede na poseben družbeni namen delimo na več izsekov ali podpodročij. To so: športna vzgoja, športna rekreacija, selekcijski tekmovalni šport, terapevtski in rehabilitacijski šport (kineziterapija) ter invalidski šport (šport oseb s posebnimi potrebami). Vsako od navedenih podpodročij se po družbenem namenu bistveno razlikuje, zato ima svojo vsebino, svojo filozofijo in svoje metode dela. Tudi usposabljanje strokovnih kadrov za posamezna delna področja športa se razlikuje. Športna vzgoja je torej le eden od izsekov neenovitega kulturnega pojava z imenom šport.
Z logičnega zornega kota je pojem šport rodni ali nadrejeni pojem (genus proximum), vsi drugi izseki ali podpodročja pa so podrejeni ali delni pojmi (species). Podrejeni in nadrejeni pojem ne moreta biti sopomenki. Izraz športna vzgoja pomeni nekaj drugega kot rodni pojem šport. Šolski predmet, ki so ga nepoučeni birokrati laično preimenovali v enobesedni izraz šport, sporoča, da šola izobražuje učence za vsa športna podpodročja, ki nastanejo z delitvijo rodnega pojma. To pa ni res. Šola je domicilni zavod za športno edukacijo, torej za športno vzgojo, ne pa tudi za selekcijski tekmovalni šport, kineziterapijo in druge izseke, ki jih po logiki stvari uvrščamo v rodni pojem z imenom šport. Naziv šolskega predmeta z enobesednim izrazom šport je logična in strokovna napaka, ki se posmehuje enemu temeljnih terminotvornih načel nomen est omen. Naziv predmeta z enobesednim izrazom šport je nestrokovni zmazek, ki kaže na to, koliko športne izobrazbe so prejeli botri tega izraza.
V šoli je »doma« (šolska) športna vzgoja, vodijo pa jo športni pedagogi z diplomo na pedagoški smeri študija športoslovja. Le športni laiki in logični analfabeti lahko vztrajajo pri enobesednem izrazu šport. Na srečo se enobesedni naziv predmeta v praksi ni uveljavil. Najdemo ga predvsem v uradnih listinah, večina športnih pedagogov in drugih športnih strokovnjakov pa v svojih pisnih in govornih razpravah uporablja dvobesedni izraz športna vzgoja. Zdi se, da je ob zdajšnji prenovi šolske vzgoje in izobraževanja najlepša priložnost, da opustimo neumnost in bobu rečemo bob.
Vsak dan ura športne vzgoje
Drugič, število tedenskih ur šolske športne vzgoje. Pristojne evropske institucije za vzgojo in izobraževanje zagovarjajo stališče, da bi šolarji morali imeti vsak dan uro športne vzgoje. Takšno je tudi stališče domačih strokovnjakov, ki sistemsko proučujejo gibalni razvoj šolske mladine. Prav tako zdravniki poudarjajo čedalje večjo potrebo odraščajoče mladine po telesnem gibanju. Z razvojem sodobne elektronske tehnologije, načrtovanim povečanjem obsega jezikovne (tretji tuji jezik) in digitalne izobrazbe se podaljšuje škodljivo dolgotrajno sedenje, s tem pa postaja ustrezna količina vsakodnevnih gibalnih dejavnosti čedalje bolj pomembna in nujna. Z nacionalno prenovo vzgojno-izobraževalnih programov imamo priložnost, da poskrbimo tudi za optimalen telesni razvoj šolske mladine, ki je nujen pogoj za njen celostni razvoj. Upoštevajmo domačo in mednarodno stroko in dodajmo na urnik telesno vzgojo petkrat na teden. Zdaj je priložnost ...
Obvezno sodelovanje učencev pri meritvah telesnih zmogljivosti
Tretjič, informativni sistem, bolj znan pod imenom športnovzgojni karton. Gre za uradno listino, s katero pedagogi s posebnim preverjanjem (testiranjem) ves čas šolanja spremljajo razvoj telesnih sposobnosti šolarjev. Temeljni namen tega orodja je, da je mogoče sistemsko objektivno (na znanstven način) spremljati razvoj telesnih sposobnosti v populaciji in nato, če je treba, ukrepati z ustreznimi vsebinskimi in strateškimi prijemi pri vzgojno-izobraževalnem delu. Nič manj pomembno ni ugotavljanje telesnih oziroma gibalnih pomanjkljivosti posameznih učencev in ustrezno ukrepanje že na urah športne vzgoje ter hkrati individualno svetovanje o dodatnih prostočasnih gibalnih dejavnostih. Vse države na svetu nam zavidajo ta informativni sistem.
Najprej so bile meritve za preverjanje telesnih sposobnosti učencev obvezne, nato pa je nekomu padlo na um, da gre za domnevno kršitev zakona o »tajnosti osebnih podatkov« in je bilo obvezno preverjanje prepovedano. Zdaj se meritev udeležujejo le učenci, ki to želijo. In ni težko sklepati, kdo se meritvam izogne. S tem nespametnim ukrepom padeta v vodo oba temeljna namena tega vzgojno-izobraževalnega pripomočka. Težko je razumeti, da je ocenjevalno preverjanje znanja pri drugih učnih predmetih dopustno, informativno (neocenjevalno) preverjanje telesnih zmogljivosti pri športni vzgoji pa nezakonito in nedopustno. Če je preverjanje znanja pri drugih učnih predmetih obvezni sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa, bi bilo logično, da je tudi preverjanje telesnih zmogljivosti obvezni del šolskega športnovzgojnega programa. V čem je razlika? Ali bomo tudi šolskemu zdravniku prepovedali izmeriti učencem telesno višino in uporabo spirometrije, ker gre za »osebne podatke«? Smiselno bi torej bilo, da so meritve telesne zmogljivosti za tako imenovani športnovzgojni karton obvezni sestavni del vzgojno-izobraževalnega programa športne vzgoje, ker učitelja objektivno informira o stanju stvari. Če učitelj nima relevantnih informacij o stanju, tudi smotrno ne more ukrepati. Od razumnih prenoviteljev programa vzgoje in izobraževanja torej pričakujemo, da spet uveljavijo obvezno sodelovanje učencev pri meritvah telesnih zmogljivosti.
Pričakujemo uzakonitev treh šol v naravi
Četrtič, šola v naravi. Šola v naravi je sodobna organizacijska oblika pouka, ko učenci za nekaj dni (navadno za en teden) odidejo v drugo okolje, kjer poteka vzgojno-izobraževalni proces po posebnem programu. Šola v naravi sistemsko in gmotno ni urejena, čeprav je s socializacijskega, okoljevarstvenega in splošnoizobraževalnega zornega kota neprecenljiva in nezamenljiva organizacijska oblika pouka. Seveda ne gre spregledati športnih vzgojno-izobraževalnih namenov, saj se tam učenci spoznajo z vsebinami, ki predstavljajo temelj vseživljenjske skrbi za zdrav način življenja, a se v šolskem okolju ne morejo z njimi spoznati (pohodništvo, smučanje, plavanje, veslanje itn.). Če pedagoška stroka šole v naravi ne bi cenila, mnoge šole te organizacijske oblike pouka ne bi samoiniciativno organizirale domala v vsakem razredu, čeprav ministrstvo za izobraževanje zagotavlja vsako šolsko leto le financiranje strokovnega kadra za eno šolo v naravi.
Šola v naravi je v učnem načrtu uradno opredeljena kot dodatna (razširjena, neobvezna!) dejavnost, zato je tudi mačehovsko poskrbljeno zanjo. V uradnih listinah beremo, da je šola dolžna ponuditi učencem v času šolanja dve šoli v naravi, ki pa za učence nista obvezni. Šola lahko ponudi učencem tudi več šol v naravi, če si sama zagotovi vsa sredstva zanje. In tako je »uradno« zasnovan anarhični vzgojno-izobraževalni sistem, po katerem imajo učenci v času šolanja od dve do osem šol v naravi, ker pa za učence ta oblika pouka ni obvezna, jo nekateri učenci nikoli ne doživijo. Znani so podatki, da se niti šole v naravi, ki jo šola mora ponuditi učencem, nekateri ne udeležijo. Skrb vzbujajoč je podatek, da na nekaterih šolah skoraj polovica učencev ostane doma. In ti so prikrajšani za vse pozitivne učinke te oblike pouka. Vzroki za izostanek so različni, največkrat v pomanjkanju denarnih sredstev, čeprav starši tega vzroka ne navajajo radi, tako da tudi proračunska sredstva, ki jih je mogoče dobiti za socialno ogrožene učence, ne rešujejo zadrege. Dejstvo je, da nekateri učenci gredo v šolo v naravi, nekateri pa ne. Tako je že osnovna šola prizorišče nehumanega asocialnega in vzgojno-izobraževalnega razlikovanja.
Od razumnih vzgojno-izobraževalnih prenoviteljev, ki jim je mar celostni razvoj odraščajočih otrok in nasprotujejo socialnemu razlikovanju že v najnežnejših letih, pričakujemo uzakonitev treh šol v naravi (denimo eno s poudarkom na zimskih dejavnostih, drugo s poudarkom na vodnih dejavnostih, tretjo z medpredmetnim povezovanjem), ki naj bi bile obvezne tudi za učence. Seveda je za to potrebno, da pristojno ministrstvo tudi vse tri financira, učenci naj prispevajo le stroške za bivanje in hrano, kar pa ne sme presegati višine stroškov, ki jih za ta namen obračunavajo v domovih Centra za šolske in obšolske dejavnosti (CŠOD). Zdaj je priložnost, da tudi šoli v naravi namenimo pozornost, ki ji pripada.
Humanejša tristopenjska besedna ocena
Petič, ocenjevanje šolske športne vzgoje. Med športnovzgojnimi strokovnjaki so stališča o ocenjevanju šolske športne vzgoje različna: nekateri petštevilčno ocenjevanje »nujno potrebujejo« (predvsem za označevanje pomembnosti predmeta in vzdrževanje svoje osebne avtoritete), drugi bi zlahka udejanjali svoje poslanstvo tudi brez vsake ocene, največ privržencev nekakšnega ocenjevanja pa ceni tako imenovano tristopenjsko besedno ocenjevanje (MU – manj uspešno, U – uspešno, ZU – zelo uspešno), ki jo je ukinila prva poosamosvojitvena šolska reforma pod vodstvom šolskega ministra Slavka Gabra. Temeljni nameni šolske športne vzgoje so (poleg drugih) predvsem trije: poskrbeti za ustrezen telesni razvoj (ki ga zdaj krni predmetnik z večinskim poudarkom na intelektualnem razvoju), oblikovati pozitiven odnos do telesne/športne dejavnosti v vseh starostnih obdobjih in praktično seznaniti učence z različnimi gibalnimi/športnimi dejavnostmi, da jih bodo v različnih starostnih obdobjih lahko vključil v svoj življenjski slog. Vse temeljne namene šolske športne vzgoje je mogoče uspešneje udejanjati, če imajo učenci športno vzgojo in šport nasploh radi. Tega ne pokaže nobena številčna ocena. Ta kaže predvsem storilnostno usmerjenost šole, kar pa ni osrednji namen šolske športne vzgoje. Storilnostna športna vzgoja poteka v športnih klubih. Če pa ocena že mora biti (zgolj zato, ker so tudi drugi učni predmeti ocenjevani), je prav tako primerna in humanejša tristopenjska besedna ocena, ki smo jo zaradi nekakšne kaprice – tudi športnih didaktikov – nekoč zavrgli. V resnici se v praksi tristopenjsko ocenjevanje športne vzgoje zdaj že prikrito dogaja. Znano je, da bi v Sloveniji pri športni vzgoji težko našli oceni »nezadostno« in »zadostno«. V praksi večina športnih pedagogov športno vzgojo ocenjuje z ocenami od 3 do 5 (dobro, prav dobro, odlično), kar ni nič drugega kot besedne ocene »manj uspešno«, »uspešno«, »zelo uspešno«. Morda bi kazalo, da delovna skupina za prenovo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja spet razmisli o humanejši tristopenjski besedni oceni šolske športne vzgoje.
Naj učenci pokažejo, kako mečejo na koš
Šestič, zunanje preverjanje športne vzgoje. Znano je, da je v zunanje (nacionalno) preverjanje športnega znanja vključena le teorija, ki naj bi jo učenci pri tem predmetu obvladali. To neumnost najbolje pojasnijo trije primeri: pobudnikom zunanjega preverjanja je pomembno, da učenci poimensko poznajo vse sloge plavanja, ne pa znanje plavanja; ocenjevalce zanima, ali učenci vedo, kakšni čevlji so primerni za hojo v gore, pa čeprav se nikoli niso povzpeli niti na domači kucelj; nekaj pozitivnih točk dobijo učenci, ki vedo, kaj je stoja na rokah, pa čeprav tega ne zmorejo niti ob steni ali pomoči součenca. Nesmiselno je o neumnosti, ki jo uveljavlja zunanje (nacionalno) preverjanje pri športni vzgoji, še naprej razpravljati. Če že je športna vzgoja uvrščena na program (nacionalnega) zunanjega preverjanja znanja, naj učenci pokažejo, kako plavajo s tehniko kravl, kako dobro ulovijo žogo, naj pokažejo, kako mečejo na koš, odbijajo žogo čez odbojkarsko mrežo in podobno. Upati je, da bo komisija, ki prenavlja šolske programe razumno odpravila omenjeno neumnost. Zdaj je za to priložnost!
