Intervju: Beba Splichal: Več bi morali poslušati sebe in manj druge

Skupno izhodišče vsem Bebinim dejavnostim je zdrav način življenja, iskanje bivanjskega ravnovesja. Ko je bila otrok, si je predstavljala, da bo zdravnica, in ta želja jo je spremljala do pubertete, ko je odkrila poezijo. Zato se je namesto študija medicine vpisala na primerjalno književnost.

Od majhnega sem doživljala svet drugače in od nekdaj me je zanimal proces zdravljenja, čeprav te ideje nisem dobila v svojem okolju. Odraščala sem na vasi in veliko časa sem preživela v naravi. Kaj pomeni biti zdravnik, niti nisem točno vedela. Očitno sem z idejo o zdravljenju prišla že na svet in opazovanje živali ter narave me je veliko naučilo. Dobila sem prve lekcije o tem, kako se je treba potruditi, da nekaj živi, kako nekaj umre, kako potekajo cikli in da nič nikoli ne stoji. O procesih življenja, ki sem jih opazovala v naravi, še danes razmišljam. Naučila sem se, kako gredo stvari prav in kako gredo lahko tudi narobe. Imam pa klasično medicino še danes zelo rada in če se le da, si vedno želim sodelovanja.

Šola je dobila to prestižno ime nova zato, ker sem vanjo želela vključiti čim več vsebin, ki jih ljudje potrebujejo za življenje in se jih niso uspeli naučiti kje drugje. Med udeleženci so tudi (bodoči) terapevti, vendar k meni večinoma prihajajo tisti, ki jim tega znanja za življenje manjka. Tega, ki nam ga ne da nobena druga izobrazba in tudi starši ne. Predajam to, skozi kar sem sama zrasla, in dve leti sta ravno pravšnji čas, da se lahko posvetimo vsem glavnim temam.

V osnovi sem reikistka. Gre za preprosto metodo energijske pretočnosti, ki jo lahko uporabljaš za samozdravljenje, kot pomoč družinskim članom ali kot terapevtsko orodje. A kar vedno poudarjam, ni nujno, da bo reiki tako, kot je meni, všeč tudi drugim. Vendar pa dobiš izkušnjo, kako bi to lahko šlo. Metod je zelo veliko in prava za posameznika je tista, s katero raste. Zato v šoli ponujam različne pristope. Podajam tudi načine za sproščanje, meditiramo in se osredotočamo na čutenje zemlje. Kot terapevtka vedno poudarjam, kako pomembno je, da ne izgubimo stika za materialnim svetom, saj v tem živimo. Začnemo pri osnovnih stvareh, kot na primer: ali čutiš svoje telo ali pa naštej pet stvari, ki jih slišiš. Hitro navedemo zunanje zvoke, a ko se resnično osredotočimo, kmalu slišimo tudi svoj srčni utrip in svoje misli.

…zelo dobro. Več bi morali poslušati sebe in manj druge. Zame je uspeh, ko koga naučim, da je sam s seboj. Da zna presojati, izbirati, si odpustiti, poskusiti, ne obupati in se nenehno povezovati s seboj, bližnjim in okoljem.

Drži. Letos imam sedmo generacijo udeležencev nove šole zdravljenja in opažam, kako vsaka generacija to znanje še bolj potrebuje.

Ne spomnim se, da bi jo kadar koli bolj potrebovali, če že ne zaradi drugega, da ti pomaga priti v stik s samim sabo.

Vsak človek ima svojo življenjsko zgodbo in ni treba, da posegamo v pretekla življenja, temveč lahko začnemo z rojstvom, starši, okoljem, v katerem smo odraščali, in s priložnostmi, ki smo jih in ki jih nismo izkoristili. V vsakem trenutku smo nekje na svoji poti. Imeti stik s samim sabo pomeni, da se vsega tega zavedaš. Tvoje življenje je zgodba, ki jo soustvarjaš, in če to veš, je marsikaj v redu, saj greš v stvari zavestno. Ves čas si prisoten v svoji zgodbi, kar pa za veliko ljudi ne velja. Pustimo si vplivati, manipulirati… Boleče izkušnje, ker se z njimi ne želimo ukvarjati, pogosto prekrijemo z nečim drugim.

Pri izbiri metode je najpomembneje, da si kritičen. Vse, kar pomaga, da nam je v življenju lažje, je prava metoda. Pri veliki ponudbi si lahko izbirčen in se učiš. Označiti, kaj je prava metoda in kaj ne, je sumljivo, in na kakršne koli tovrstne omejitve je treba biti pozoren. Biti selektiven in izbirčen v tem času je silno pomembno, ko ti na vsakem koraku ponujajo vse.

Radi imamo instantne rešitve, saj se nam zdi, da tako hitreje pridemo do cilja, v resnici pa je pomembna pot. Torej, kako se s tistim, kar počneš, počutiš. Velika razlika je, ali pripraviš instantno polento ali pa če jo kuhaš 40 minut. Okus in kakovost sta drugačna. Verjamem, da je instantna polenta lahko čisto v redu, vendar se moraš zavedati, da jo je mogoče narediti tudi drugače in ko primerjaš eno ter drugo izkušnjo, vidiš, kaj je zate bolj ustrezno. Kakšen način življenja si želiš izbrati. Vedno se je pomembno vprašati, kaj s tem pridobiš in kaj izgubiš. Vsekakor gremo prehitro skozi življenje in se obračamo k cilju, ki v resnici sploh ne obstaja. Ves čas se nam izmika in nam prigovarja, še se potrudi, pojdi… Tečemo in tečemo, na koncu pa se vprašaš, kaj je tisto, kar živim, in kje sem v tej zgodbi.

To je silno zanimiva metoda, ki poudarja, da ima vsaka stvar svoj vzrok in posledico. Gre za to, kar beseda karma pomeni, in to je delovanje. Vse, kar se nam je kadar koli zgodilo, ima svoj vzrok in to, kar počnemo zdaj, bo nekdaj imelo neko posledico. Že, če to ozavestimo, lahko rečemo, da smo osvojili prvo lekcijo iz karmične diagnostike. Seveda je veliko stvari na nezavedni ravni. Sama sem karmično diagnostiko povezala še s Hellingerjevo metodo postavitve družine. Izvajam skupinska druženja, v katerih opazujemo posameznikove vzorce, pri katerih se pokaže, kako si pogosto ne upamo pogledati tja, kjer je boleče. Obračamo se stran od tistega, kar bi želeli vedeti. V dinamiki skupine pa v to dobimo uvid, ker tvoje življenje predstavlja nekdo drug, ki nima strahu, da bi pogledal tja, kjer boli. Se pa takšni vzorci potem največkrat tudi razrešijo, saj ko je to enkrat znano, se do tega lažje opredeliš, spremeniš razmišljanje in odzivanje.

Včasih sem se več ukvarjala z regresijo, del česar so tudi pretekla življenja in kar je prav tako povezano s karmično diagnostiko. Na tem področju sem se veliko naučila, vendar pa me danes bolj zanima karmična diagnostika v smislu sedanjega življenja. Tako neradi prevzemamo odgovornost za svoja dejanja in mislimo, da je to zaradi mame, očeta, nesrečne službe, okolja, ker je takšna družba in ker je takšen čas. V resnici pa krojimo svojo usodo vsak trenutek. Nihče ne bi rad prevzel odgovornosti za plastenko vode po tistem, ko jo spije. Vržemo jo v zabojnik in si mislimo, da smo s tem končali, pa ni res. Tvoja odgovornost se konča, kjer jo sam zaključiš. Ali če si predstavljamo težaven partnerski odnos, ko se zdi vse nerešljivo, z dinamiko skupine pogledam v problematiko in nakažem možne rešitve. Zame je zelo pomembna etika, da se ne vpletam v življenja, ne sodim in ne napovedujem prihodnosti.

Predvsem to, da se spomnimo, kako je življenje kratko. V regresoterapijah sem videla veliko tragičnih stvari, a zame je bilo najbolj tragično življenje, v katerem se ni zgodilo nič. To je zame najmočnejša izkušnja te metode. Čakamo, da se bo kaj zgodilo, v bistvu pa življenje čaka nas. Dejanja in spremembe so v tvojih rokah.

Nenehno bi meditirala. Zame je prava meditacija tista, ki jo lahko vključiš v vsakdanje življenje, v smislu ozaveščenega bivanja. Meditacija, ko se v tišini usedeš, je seveda zelo koristna, vendar če ni vključena v vsak tvoj trenutek, izgubi smisel. Meditacija je, da vsakič, ko potrebuješ, globoko vdihneš in izdihneš, začutiš sebe. Da jo ponotranjiš, postane tvoj način življenja in da si ob tem prisoten s svojo celotno življenjsko zgodbo, a hkrati da lahko izbereš, čemu boš namenil pozornost.

Z vilo Muziko se počutim zelo privilegirano, ker je odmaknjena od civilizacijske stiske. Vsako jutro lahko zjutraj odprem okno in pogledam na dvorišče, kjer so kokoši, mačke, drevesa in pogled na morje. Vendar pa vile Muzike nisem nikoli doživljala le kot svojega doma, saj je bila od začetka ustvarjena kot odprta hiša. V njej so vedno dobrodošli vsi, ki jim je takšen način življenja blizu.

Zasnovana je po načelih geomantije in pred 15 leti, ko smo jo oblikovali, je bila to čista alternativa. Postavljala sem jo kot oazo, kamor lahko ljudje pridejo meditirat, počivat in se odmaknit od zahtevne situacije ali si zgolj napolnit baterije. Že od začetka je bil projekt ekološko in vegansko naravnan. Marsikdo, ki je bil pri naju s Hano, je pozneje pisal, kako opogumljajoč je bil zanj najin odnos do narave in živali, da si je tudi sam izbral tak način življenja.

Res je, čeprav se mi ves čas zdi, da bi lahko še več naredila v tej smeri. Kje smo v svojem življenju, lahko na hitro ocenimo, če opazujemo spremembe. Ko se ozreš v preteklo leto in lahko zase rečeš, da si drugačen, kot si bil takrat, je to zelo dobro. Stvari, ki so zelo vitalne, se nenehno spreminjajo. Zato se nikoli ne smemo ustaviti. S Hano sva zadnjega pol leta poglobljeno v projektu življenja brez odpadkov. Nenehno razmišljava, kako bi še bolj lahko zmanjšali odpadke ali v kakšni embalaži bi moralo kaj biti, da jo lahko porabimo. Jo damo na kompost, vržemo v kamin, predelamo v nekaj drugega… Odnos do okolja se ne začne, ko iščeš možnosti, kam s prazno plastenko, temveč takrat, ko jo kupiš.

Ko začneš raziskovati, ugotoviš, da se plastiki niti ni težko izogniti. Našli sva celo čevlje, ki jih lahko vržeš na domači kompost in se razgradijo v treh mesecih. Zanimivo je opazovati, kako se nama, odkar živiva brez odpadkov, zmanjšuje število predmetov v bivalnem okolju. Marsičesa več ne potrebuješ in ko je v stanovanju manj predmetov, je več prostora in časa zate.

Indija je res izjemno zanimiva dežela. Z bogato kulturo in duhovnim znanjem je vsekakor privlačna in je bila zame na tej ravni zelo pomembna. Me je pa v Indiji fasciniral predvsem način življenja in tam sem sprevidela, kako iščemo srečo na čudnih mestih. Nikjer nisem videla toliko revščine kot tudi ne tako srečnih ljudi. Teorija nenasilja je pri tem zelo pomembna. Pozna se tudi, da je to kultura, kjer nikoli ni bilo preganjano imeti duhovnega razmišljanja o svojem obstoju. Vsakič, ko sem se vračala iz Indije, sem naš svet gledala z drugimi očmi. Spomnim se, kako sem opazovala odtujenost, ki jo tu živimo. Se pa tudi Indija spreminja.